XIII, 2012/2+3

Uvodnik

Pred vami je nova številka revije AR, tokrat je tematsko usmerjena na področje delavnic. A najprej lepo po vrsti. Kolegica Tadeja Zupančič predstavlja prav tematiko raziskovanja v arhitekturi in se sprašuje o razmejnici med znanstvenim in implicitnim znanjem; kolegi iz Bosne in Hercegovine Mevludin Zečević, Amir Čaušević in Nerman Rustempašić pa predstavljajo obnovo strešne konstrukcije na mošeji v Prušcu; kolegica Jeronima Kastelic s kolegoma Tomažem Novljanom in Alešem Vodopivcem v svojem prispevku predstavljajo vlogo senc v arhitekturnem snovanju in doživljanju. Prispevkov delavnic v uvodniku nisem našteval, so pa zbrani kratki povzetki delavnic na koncu te številke.

Za zunanje bralce naj začnem z našo posebnostjo v okviru šol za arhitekturo. Na fakulteti imamo dolgo tradicijo seminarjev, kjer potekajo študentske vaje nepretrgoma čez teden, mnogokrat tudi čez vikend ali pozno v noč. Seminarji niso le delo, so življenje študentov. V seminarjih so združeni vsi letniki študentov, v seminarjih udeleženci hkrati projektirajo več projektov (seveda vsak svojega). Ti projekti so težavnostno odmerjeni po letnikih, kar je v pedagoškem smislu razumljeno kot horizontalna delitev težavnosti nalog. Vzajemno sodelovanje med mentorjem, asistenti in študenti v seminarju omogoča, da se znanje prenaša tudi med kolegi med različnimi letniki, to je medsebojna vertikalna povezanost. Ko novinci v seminarju opazujejo starejše študente se lažje priučijo navad dela in projektiranja. Navkljub izraziti praktični naravnanosti projektnih nalog v seminarju ostaja seminar v okvirih laboratorijskih vaj. Torej okolje, kjer je vzorec lokacije izvzet iz realnosti, osamljen in nato preučevan na risalni mizi, v risbi, s pogovorom in z maketami. Korak dalje pa so delavnice.

Delavnice so spoj laboratorijskih in terenskih vaj. Pri seminarskih vajah je realnost problematike povabljena na analizo, preveritev in študij v varno okolje fakultete. Delavnice pa obrnejo ta proces navzven, tu je študijski kapital (študentje in mentorji) povabljen v realni prostor. Mesto idealne lokacije v tem primeru izgine, ostaja zgolj študijski ideal. Pedagoško gledano so delavnice dobra učna metoda, ki študentom osvetli delo projektanta v praksi. Prostorska problematika zahteva mnogo več kot le študij v biroju. Z diplomo na fakulteti študent postane diplomirani inženir arhitekture oz. po novem magister inženir arhitekture. Vsekakor kompetenten inženir s široko paleto strokovnih znanj. Delavnice nudijo vpogled v dejansko oblikovanje prostora v vlogi projektanta. Do projektanta pa je še dolga pot, tri leta delovnih izkušenj kot sodelavec na projektih za pridobitev gradbenega dovoljenja je začetna vstopnica za pristop k strokovnemu izpitu na zbornici (arhitekturno projektiranje). Šele opravljen izpit pripoji naslovu inženir še projektant. Odgovorni projektant je tisti, ki je vpisan v imenik ZAPS, ima žig za projektanta in deluje v skladu z zakonodajo. A če se vrnem korak nazaj, na delavnice, tu je ključnega pomena vloga mentorja ali skupine so-mentorjev, ki smiselno vodijo udeležence v okviru začrtanih smernic delavnic. Vloga nikakor ni zanemarljiva, saj zahteva veliko organizacijskega znanja, vedenja o tematiki in poznavanja lokacije. Mentor je prvi spoj med naročnikom delavnice in udeleženci. Delavnice nudijo udeležencem učenje in preskušanje različnih načinov javnega nastopanja, spoznavanje načinov sporočanja lastnih pogledov, sprejemanja argumentov drugih udeležencev in hkratnega izvajanja načrtovanja. Prav tovrstne vrline omogočajo novim rodovom študentom boljše možnosti preživetja na trgu.

Glede na obseg izbora delavnic za zadnjih 10 let so kolegice in kolegi zelo aktivni tudi na tem področju spajanja teorije in prakse. Z ozirom na raznolikost in obseg predstavljenih vsebin dokazujemo, da je šola na grabnu prepoznavna v Sloveniji in tudi po svetu. Naše delo prek državne meje terja posebne napore tako v smislu premoščanja različnih kulturnih okvirov, jezikovnih preprek in seveda organizacije dejavnosti na lokaciji. Upravičeno smo lahko ponosni na naše študente, saj je kar nekaj delavnic serijskih, dlje trajajočih, kar kaže na to, da nas cenijo v praksi.

Pri tematiki dela na terenu ne gre zgolj za organizacijo, načrtovanje in komunikacijo, temveč tudi za iskreno voljo naših študentov, da delujejo v praksi za dobro družbe. Naši študentje niso le načrtovali šole v JAR, temveč so jo tudi zgradili; niso le skicirali kulturne krajine na Krasu, temveč so tudi obnavljali suhe zidove in pastirske objekte, tudi tu prek meja. V obeh primerih so uporabili tehniko gradnje, ki je v našem kulturnem prostoru še stigmatizirana kot relikt iz preteklosti. Navkljub tej oznaki so spoznali, da je lokalni material ključni del kulture območja. Pokazali so spoštovanje in razumevanje, to pa je ključni del odgovornega dela arhitekta.

Ne malo naših terenskih aktivnosti je strnilo in zbližalo lokalne oblasti, lokalna podjetja in prebivalce, mar ni to poslanstvo univerze, da znanje integrira v okolje v prid izboljšanega bivalnega okolja in v prid gospodarstva. Mnogo delavnic je odprlo dialog med različnimi akterji v prostoru, ta nov veter mlade generacije je lahko koristen, saj ni obremenjen z lokalnimi težavami. Oblikovanje prostora je mnogokrat v navidezni pat poziciji prav zaradi navidezno nepremostljivih lokalnih ovir. Mentorji in študentje se znajdemo v vlogi mediatorjev med različnimi poli politikov in tudi občanov. Dogodi se, da se občani raje pridušajo nam kot pa lokalnim oblastnikom. Veščina poslušanja, zaznavanja lokalne problematike je nujna, tako kot je nujen tudi etični odnos do okolja. Smoter naših terenskih aktivnosti ni le delo na terenu, temveč izoblikovanje videnega, predstavljenega in analiziranega v smiselno celovito zasnovo. Te celovite zasnove nato objektivno predstavimo javnosti v lokalnem okolju, to so javne tribune, okrogle mize in razstave. Srž našega skupnega dela je v naši pripravljenosti prevzeti odgovornost za lastno delo in etiko delovanja v prostoru.

Delo arhitekta in urbanista je bilo v preteklosti prepoznano kot podporni del družbene ureditve. V zgodnjih letih 20. stoletja je Martin Buber v obširnem delu (40 zvezkov) opisal ustroj in delovanje družbe. Pri tem je izpostavil štiri ključne poklice (vsakega v svojem zvezku) brez katerih ni družbe, to pa so: zdravnik, arhitekt, inženir in pisatelj. Zanimivo pri vsem tem je, da mineva ravno 100 let od nastanka teh del, pa se zdi, da mnogi v politiki tega družbenega ustroja nikakor ne razumejo.

Želim vam prijetno branje.

Domen Zupančič