Z digitalnimi orodji, ki so konec dvajsetega stoletja postala nepogrešljiva pri snovanju in prenosu arhitekturnih idej, je prišlo do premika tudi v arhitekturnem diskurzu – ta se je od reflektivnih in kritičnih pristopov, ki so ga v veliki meri oblikovali v desetletjih postmodernizma, pomaknil k eksperimentiranju z novimi tehnikami izdelave in digitalnemu generiranju oblik, ob tem pa se je z digitalnimi mediji spremenil tudi način, kako komunicira z javnostjo: v zadnjih desetletjih se tako stroka bolj kot z »reflektivno« ukvarja s »performativno« razsežnostjo svoje dejavnosti.
Novi način delovanja je sovpadal z eksplozivno rastjo novih urbanih aglomeracij v Aziji in na Srednjem vzhodu, od Dubaja do Shenzhena, a mu kljub njegovi odločni progresivnosti ni uspelo obuditi pionirskega duha, ki je zaznamoval petdeseta leta, ali utopičnega navdušenja, ki je pustilo pečat v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Temu neomajno »modernemu« zagonu gre pripisati zasluge za to, da je arhitektura, ki zdaj samozavestno izvaja svoje postopke, opustila samo-preizpraševanje in dvom v svoj prav ter se na splošno v veliki meri odpovedala disciplinarni samorefleksiji.
A vendar – ko je zabave konec in se nakopičijo zdravstvene, finančne in geopolitične krize, tako kot se je zgodilo na začetku dvajsetih let našega stoletja, se mora tudi disciplina, naj hoče ali ne, zazreti vase. Na svet po krizi se lahko odzovemo na različne načine; obrnemo se lahko k teoriji, zgodovini, družbenemu okolju ali kulturi na splošno, pri čemer je ironija eden od načinov samorefleksije, s pomočjo katerega se lahko naša disciplina spoprime s sodobnimi izzivi in svojo samopodobo.
Uredništvo revije AR / 2024 zato vabi k oddaji prispevkov, ki se v to debato vključujejo v okviru treh tematskih sklopov: prvi, ZGODOVINA in APOKALIPSA, predstavlja analize sodobne arhitekturne kulture, ki aktualizirajo zgodbe o preteklih krizah in katastrofah. Obravnavajo lahko smelo prožnost vrednostnih sistemov in ciklično vračanje paradigem, poigravanje s kulturnimi tropi in referencami, ali pa navidezno usodno vračanje scenarijev konca zgodovine in njenih razpletov. Mogoče so tudi vzporednice s postmodernim obujanjem zgodovine in romantično fascinacijo postmodernizma z etiko in estetiko fragmentacije in razkroja.
Drugi sklop, POLITIKA in PRETVEZA, izhaja iz pragmatističnega teorema, da »pod socializacijo ni ničesar« ter pojasnjuje oseben zanos in prometejski imaginarij, v katerem so utemeljene določene sodobne ideje v arhitekturi. Konteksta nastajajočih metropol in lokacij za kozmopolitsko zvezdniško arhitekturo sta še posebej dovzetna za estetiko in diskurz nastopaštva, bahavosti in pozerstva. Ironija se poigrava z bistroumnostjo in obveščenostjo sogovornikov v diskurzu.
Tretji sklop, RETORIKA in FORMA, zajema prispevke, ki obravnavajo označevalce retorične forme.
Gostujoči urednik tematske številke revije AR/2024 z naslovom Arhitektura in ironija je Emmanuel Petit.
Emmanuel je avtor knjige Irony; or, The Self-Critical Opacity of Postmodern Architecture (Yale University Press) in urednik knjig The Constancy of Change (avtor Philip Johnson, založba Yale University Press), Schlepping Through Ambivalence: Writings on An American Architectural Condition (avtor Stanley Tigerman, založba Yale University Press), Reckoning with Colin Rowe: Ten Architects Take Position (Routledge), Analytic Models in Architecture (Yale SoA / Actar). Bil je izredni profesor šole za arhitekturo na univerzi Yale, gostujoči profesor Sir Banister Fletcher na Bartlett School of Architecture, UCL, ter gostujoči profesor na univerzah MIT, Harvard GSD in Ecole Polytechnique de Lausanne. Je diplomant arhitekture züriške tehniške univerze ETH, magisterij in doktorat pa je pridobil na univerzi Princeton. V Luxembourgu vodi arhitekturni studio JEAN PETIT ARCHITECTES S.A.