Poziv k predložitvi prispevkov: Tektonika in programska slovnica

Tako kot števil­ni dru­gi izrazi, ki sta si jih pomen­sko prisvo­jili akadem­s­ka sfera in stro­ka, se tudi tek­toni­ka pogos­to uporabl­ja kot krovni izraz za opiso­van­je pro­cesov, vključenih v pro­duk­ci­jo arhitek­turne­ga objek­ta. A kaj sploh je tek­toni­ka in kako naj razumemo njen osnovni pomen v nar­a­tivu arhitek­turnih manifestacij?

Ali v strokah, ki jih pospešeno sprem­in­ja­jo na podobah utemel­jeni pristopi in orod­ja, eti­mološ­ki koreni besede še lahko smisel­no – kri­tično – nastopa­jo v pro­ces­ni poti v koraku z aktu­al­nos­tjo kul­turne entropi­je in ublagovl­jen­jem forme? Bi sploh morali?

Če ima tek­toni­ka svo­jo sin­tak­so, in če pris­tanemo na to, da je arhitek­tu­ra v svo­jem bistvu utemel­je­na v tek­toni­ki, se neizogib­no zas­tavl­ja vprašan­je ali lahko arhitek­tu­ra (še) nas­ta­ja kot neokrn­je­na sis­tem­s­ka slovnič­na obli­ka – s kul­turo prežet snovni nar­a­tiv, govorica.

Tek­toni­ka kot snovni oz. fiz­ični pojav se upi­ra nad­zorovan­im rezul­tatom, na katere se opi­ra dig­i­tal­izaci­ja. Tek­toni­ka stavbe je tes­no povezana z mate­ri­al­nos­tjo; posvečati več pozornos­ti nar­avi mate­ri­alov pomeni inten­zivne­jše ukvar­jan­je s kom­bini­ran­jem, obnašan­jem in difer­en­ciaci­jo, tako kot to počne kuhars­ki mojster s svo­ji­mi ses­tavina­mi. A v naspro­tju s kuli­nar­ično kul­turo je arhitek­tur­na pro­duk­ci­ja doživela pre­o­brazbo: v naši stro­ki je dig­i­tal­no ​“kuhan­je” ustal­je­na prak­sa, pri kateri per­for­ma­tiv­na grafič­na natančnost ved­no pre­vla­da nad šivi, spo­ji, ses­tavi in tol­er­an­ca­mi reflek­tivne­ga ​“bran­ja”, ki je nepogrešljiv del arhitek­turne tektonike.

Napetost med natančnos­tjo tek­tonike in večpomen­skostjo pro­gra­ma je v arhitek­turi že dol­go izvor pom­e­na – znan­ja. Tek­toni­ka pred­vide­va uporabo metod spa­jan­ja, dialo­ga med snovn­i­mi ele­men­ti, vgra­jen­i­mi v jedro grad­nje in posledično arhitek­ture. Na dru­gi strani pa je med pretek­li­mi prizade­van­ji za obvladovan­je pros­torov, ki izvi­ra­jo iz zgodovinskega strahu pred nere­dom, v pro­gra­mu priš­lo do pre­mi­ka od nje­gov­e­ga izvorne­ga samo-reg­uli­rane­ga smis­la za »javno raz­gl­a­sitev« k neče­mu pre­cej bolj nor­ma­tivne­mu (kot v raču­nal­niškem pro­gra­mu – »povzroči­ti samod­e­jno reg­u­lacijo na pred­pisan način«). Današn­je, sko­raj patološko prekomer­no pro­grami­ran­je (pred­vsem javne­ga) pros­to­ra je man­i­festaci­ja poli­tike nad­zo­ra, ali kar je še huje, zaz­na­mu­je sko­raj dokončno izgubo zau­pan­ja v sim­bol­no (seman­tično) aspiraci­jsko vlo­go arhitek­ture v družbi. So šle stvari tako daleč, da gen­er­a­tiv­na razmer­ja, pro­tislov­ja in stikan­ja med pro­gramom in tek­toniko niso več pomembnna?

S temi vprašan­ji so se z mešan­im uspe­hom ukvar­jale številne kon­fer­ence in foru­mi. AR/Arhitektura, raziskave 2025 se vrača k vprašan­jem o pre­pleten­em odno­su med pro­gramom in tek­toniko. Lahko pro­gram v podatkovni sferi, v kateri pogos­to nas­ta­ja kot stran­s­ki proizvod kul­turne­ga ublagovl­jen­ja, ponu­di dovolj for­ma­tivne snovi za ust­var­jan­je tek­tonskega reda, struk­turne sin­takse, ali pa – obli­ka sama – podleže plehkos­tim posameznih tropov in hiperproduktivnosti?

Ured­ni­ki AR/Arhitektura, raziskave 2025 vabi­jo k odd­a­ji prispevkov, ki obrav­nava­jo dialek­tično, sim­bol­no in kon­struk­ci­jsko razmer­je med tek­toniko in opre­delitvi­jo programa.

Gos­tu­joči ured­nik tem­atske številke revi­je AR/2024 z naslovom Tek­toni­ka in pro­gram­s­ka slovni­ca je Christo­pher Bardt.