2024
Arhitektura in ironija
Povzetki
Tarča flaka
V času čustvenih napetosti, ki jih sprožajo vojne okrog nas, so vojaški izrazi najbrž zadnja stvar, s katero bi lahko pristopali k vprašanju ironije. Kdor doživlja vojno, ne vidi v njej prav nič ironičnega. Ker pa je vojna moteče prisotna v sodobnem jeziku naše stroke, smo pripravljeni tudi na flak (v ang. tudi ostra kritika, op. prev.).
Beseda flak je okrajšava nemške besede Flieger-abwehr-kanonen, ki izvira iz druge svetovne vojne in označuje protiletalske topove, ki so v zrak spuščali oblake šrapnelov. Tudi topovi so sredstvo ironije. V nemščini med besedo za bojno orožje in tisto za anale disciplinarnega znanja ni velike razlike – oba kanona se pišeta z enim n. Zdi se, da v vojni vsepovsod nastopajo dvojniki. Glede na to, da so projektili tesno povezani s teorijami projekcije, lahko za primer vzamemo kar tirnico izstrelka iz možnarja. Robin Evans je v kánon vključil kanóne, ko je opisal zagonetko, ki je begala prve vojaške inženirje. Pokazal je, da se v obliki obrambne utrdbe neposredno izkazuje razmerje med krožnim lokom strela napadalca in projekcijsko ravnino risbe. Vektor napada namreč v polju ustvari ustrezno geometrijo obrambe. Na papirju je za predstavitev tega geometričnega stika potreben niz obojestranskih pravopisnih konvencij. Je ironično, da si je umetnik Albrecht Dűrer pri razmišljanju o utrdbi oblike prisekanega stožca pomagal z vizualno ponazoritvijo poti projektila? Konveksno površino sta istočasno izoblikovala napad topovskih krogel in vtis potolčenih lokov. Evans se je ustavil pri možnem trenutku omahljivosti: da bi zarisal pot, je Dürer potreboval zid, in da bi vrisal zid, je potreboval pot, zato morda nikoli ne bomo vedeli, kaj je bilo prej. Njegove projekcije utrdbe so torej samoreferencialne, saj opisujejo konstrukcijo, ujeto v oblak flaka in njegovih črt. Sto petdeset let kasneje je vojaški inženir Sébastien le Prestre de Vauban v osupljivi risbi metaforično predstavil eksplozijo črt, ki jo lahko beremo kot estetski napad ali pa nazorno podobo. Tisto, kar na risbi eksplodira, je kurtina (curtainwall).
Esej obravnava dvojno življenje vojaške terminologije v arhitekturi: obešene fasade (curtainwall facades), mestni bulvarji, banketne dvorane, paradne površine, magazini (revije) in številni drugi izrazi, ki jih uporabljamo danes, izvirajo iz vojaške utrdbe. Namen je razumeti, kako lahko arhitekturna teorija na novo ovrednoti ta pojmovnik ter uporabi pomenski zdrs v različne namene. Meniva, da lahko s tem ponudi prostor za komični predah in obenem, morebiti, pokaže, kako naostriti kole.
Kdo se zadnji smeje?
Arhitektura zabave kot paradigma resne ironije...
Keywords: politika, pretveza, Cedric Price, zabava, clubbing
18. septembra 2024 je premierka Giorgia Meloni sprejela telefonski klic predsednika komisije Afriške unije.
1. novembra 2024 je prišlo na dan, da je bil klic potegavščina ruskega komičnega dvojca Vovan & Lexus Actually; med pogovorom ni bilo zaznati nobenih odstopanj od javno znanih vladnih stališč o vprašanjih, ki sta jih tendenciozno zastavljala ruska sogovornika.
Klic, ki je bil v osnovi potegavščina, je dobil dimenzije mednarodne diplomatske zadeve. Epizoda je postala emblematična, saj je (poleg sistemske ranljivosti premierkinega diplomatskega urada) pokazala, kako se ob izjemno resnih vprašanjih, kot so vojna v Ukrajini ali ilegalne migracije iz Severne Afrike, nekateri zatekajo k različnim oblikam ironije.
Po tej uvodni epizodi se esej nameni raziskati status ironije: je po obdobju očitne krize, ki je pustila vtis, da je politična korektnost sploščila razpravo, ironija še lahko koristno orodje branja in interpretacije sedanjosti?
Ta sprememba smeri se v zgodovini ciklično ponavlja. Na primerih del Cedrica Prica v povezavi z nekaterimi razstavami in projekti radikalnih in sodobnejših avtorjev pokažem, kako se to kaže na področju oblikovanja.
Glede na to, da je Price eden tistih avtorjev, ki so znali vzpostaviti ravnovesje med strogostjo tehnološke napetosti in odprtostjo, določeno z abstrakcijo, je danes potreba nadaljevati njegove študije povezana z željo, da bi znova proučili to prekinjeno zgodovino, v kateri je v plodoviti izmenjavi med tehničnimi znanostmi in teoretičnimi vizijami inovacija služila za komuniciranje s konstrukcijo imaginarijev. Izkušnje, kakršne je zbral Price, se vračajo kot ključna vprašanja sedanjosti, kjer je ločitev različnih ravni oblikovalskega procesa potrdila avtonomijo strok, s tem pa povzročila njihovo postopno in vzajemno osiromašenje.
Naslov prispevka »Kdo se zadnji smeje?« je citat z naslovnice revije Ottagono št. 98 iz leta 1991. V uvodniku z naslovom »Arhitektura in zabava« Marco De Michelis začrta smernice, ki jih predlaga članek. Začne s Palačo zabave, ki jo je Cedric Price zasnoval kot eksperiment, nato pa analizira podobne projekte, med drugim: zabaviščni center za Leicester Square (Michael Webb, 1962); zabaviščni stolp za Montreal (Peter Cook, 1963); Gledališče Trodheim (Archigram, Ron Herron, 1968-70); instalacije Pietra Derossija za XIV. milanski trienale (1968); klub Bang Bang (Ugo La Pietra, Milano, 1967); klub Altro mondo (Pietro Derossi, 1968); projekt Monte Carlo (Archigram, 1970); Space Electronic (Mondial Festival, Firence, Gruppo 9999 in Superstudio, 1971); projekt za klub Ministry of Sound (OMA, London 2015).
Prispevek raziskuje projekte s prepoznavno ironičnim pristopom. Ironični pristop opisuje pogled na realnost, ki ga zaznamuje analitična čuječnost in drzna zavest, in je značilen za metodologijo, ki nastaja v časih sprememb in kriz.
Namen je opredeliti, katere prvine arhitekturno in politično opredeljujejo te projekte. Sem sodijo na primer uporaba barv v postmodernizmu in mikro ali makro merilo, ki je prevzelo tako arhitekturo kot oblikovalske objekte. Ali pa šaljiv in nepopustljiv razcep Vitruvijeve triade, raba dislokacije, provokacija oblikovalca, ki snuje ne-načrt, ter zaobrnjena vloga arhitekta v procesu avtoironije.
Predvsem pa prispevek išče odgovor na naslednje vprašanje: je danes že mogoče biti ironičen?
Je ironija v arhitekturi morda luksuz, ki si ga ne moremo več privoščiti, ali pa gre za način, kako videti resničnost, kako neshematično in brez predsodkov razlagati svet?
Ironija ne rešuje problema; ironija je talent. Vladimir Jankélévitch povezuje ironijo s “priložnostjo”: ironija pomaga določiti, kje se lahko pojavi nepričakovana priložnost. Arhitektura pa vedno potrebuje nove priložnosti.
Prenos oblasti
Koledar klasicističnih protislovij, od Trumpa do Bidna
Keywords: Klasicizem; Washington, D.C.; Trump; Biden; tenis
V mesecih pred in po prenosu predsedniške oblasti leta 2020 in 2021 se je v Washingtonu D.C. in okolici odvijala klasična drama epskih razsežnosti. Decembra 2020 je predsednik v odhodu Donald Trump podpisal izvršni odlok, ki je zapovedoval, naj nove zvezne zgradbe – od sodišč in vladnih uradov do najbolj nezanimivih zveznih agencij – kažejo vidno pripadnost besednjaku klasicistične arhitekture. Arhitekti širom Amerike so ostro protestirali. 6. januarja 2021 se je na Kapitol zgrnila drugačna množica – kongresna stavba s svojimi korintskimi stebri je bila dostojanstvena kulisa naraščajočemu nasilju protestnikov.
Dva tedna kasneje je ista stavba v polnem sijaju pričakala inavguracijo predsednika Josepha Bidna. Kdor je poslušal slavnostne govore je morda zaznal (izrazitejšo kot običajno) naklonjenost misli, da je klasicistična arhitektura prestolnice trajen simbol demokracije. In res, istega dne je bil objavljen novi arhitekturni logo Bele hiše, zasnovan »s pogledom v prihodnost in koreninami, ki segajo globoko v tradicijo«, ter z namenom simbolizirati željo novega predsednika, da »poveže državo«. Nova celostna grafična podoba je bila opremljena s črkami klasicistične pisave, ki so komunicirale funkcijo »vladanja«.
Še preden je minil mesec, je Biden preklical Trumpov izvršni odlok. Fotografije za medije iz Bele hiše so skrbno dokumentirale izvajanje njegovih predsedniških dolžnosti za mizo, ki je bila preudarno postavljena pred kuliso pilastrov korintskega reda v državniški jedilnici.
Pliocen drugič
Ironija in iskrenost v spekulativni arhitekturni fikciji
Leta 1972 je italijanska revija IN objavila projekt Superstudia z naslovom »Reševanje italijanskih zgodovinskih centrov«. Arhitekti so se s šestimi predlogi za šest mest odzvali na v tistem času aktualen italijanski diskurz o ohranjanju z namenom razkriti njegove radikalne potenciale. Šesti predlog je bil namenjen domačemu mestu skupine, Firencam. V njem so ugotavljali, da bi načrtno poplavljanje doline reke Arno zagotovilo primernejše okolje za ohranjanje pomembnih stavb ter nemudoma rešilo zgodovinsko mesto pred uničenjem in špekulacijo. Superstudio je svojo utemeljitev, ki je bila deležna malo pozornosti, pojasnil v več točkah, ter zatrdil, da je »povratek v geološko stanje pliocena« sam po sebi dragoceno dejanje. V kontekstu njegovega ironičnega pristopa se ta izjava dotika samega jedra vprašanja, kaj je dejansko predmet ohranjanja, in v katero obdobje se bolj splača »vrniti«. [1]
Stališče Superstudia je bilo bolj kot konstruktivno mišljeno provokativno, a če se ozremo nazaj, je njegova ironija precej produktivna. Zgodovinarja znanosti Deborah Coen in Fredrik Albritton Jonsson sta nedavno ugotovila, da znanost in diskurz antropocena preveva nostalgija za holocenom, ter posvarila pred naturalizacijo določenih obnovitvenih pragov.[2] Projekt »Reševanje« je nastal v pomembnem trenutku v tej zgodovini (kasneje istega leta je UNESCO objavil prelomno Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine) in postavil epistemološko vprašanje, ki je danes, v luči večkrat ponovljenega cilja povrniti ozračje v predindustrijsko stanje, še bolj aktualno.
V tem kontekstu moj esej obravnava spekulativne arhitekturne fikcije na ravni pokrajine, nastale v zadnjih petdesetih letih. Začnem s podrobnim branjem projekta “Reševanja” skupine Superstudio, ki ga umestim v njegov epistemološki kontekst v navezavi z arhitekturnim ohranjanjem in ekološko obnovo. Sledita dva nedavna primera spekulativnih arhitekturnih praks skupine Design Earth in Liama Younga. Obravnavam njune ključne projekte, predvsem Geostories (2016) in »The Great Endeavor« (2023). V prehojeni poti, ki se očitno prekriva z vse večjo ozaveščenostjo o podnebnih spremembah, opažam premik v pristopu avtorjev od ironične distance do iskrene angažiranosti. Morda ta usmeritev poteka vzporedno s splošnim kulturnim premikom od postmodernega cinizma k »novi iskrenosti«, ki ironijo združuje z resnostjo, kar so nekateri komentatorji zaznali po nastopu drugega desetletja v novem tisočletju.[3] Zanimivo je, da so arhitekturne spekulacije, ki jih obravnavam, obenem »reflektivne« in »performativne«, poganja pa jih pripravljenost biti propozicijski, in to na zelo otipljiv način – tako na primer sodelujejo z znanstveniki, da bi za svoje spekulacije pridobili realistične podatke.
Moj namen je raziskati funkcijo ironije v spekulativnem arhitekturnem projektu ter pokazati, da njun skupni potencial ni toliko v ustvarjanju novih svetov kot v sposobnosti preizpraševanja epistemoloških premis, ki se jih je sicer težko lotiti.
-
1
Superstudio, »Salvages of Italian Historic Centers: Omens for Good Fortune for your Cities«, Log 22 (2011). Prvič objavljeno v italijanščini leta 1972.
-
2
Deborah Coen in Fredrik Albritton Jonsson. »Between History and Earth System Science«. Isis 113, št. 2 (2022): 407–16.
-
3
Jimenez Lai, »Between Irony and Sincerity«, Log 46 (2019).
UI: Pobegla senca Petra Pana, digitalni dvojčki in inteligentno umetna arhitektura ironije
Retorika in forma
Keywords: Generativna UI (umetna inteligenca), digitalni dvojčki, internet stvari (IoT – Internet-of-Things), subjekt in objekt, retorika in forma, episteme in techne
Umetna inteligenca je kul, nekaterim arhitektom pa gori pod petami.
To nelagodje bi na prvi pogled lahko odpravili kot zgolj posledico nekakšne komične otrplosti zaradi strahu pred novostjo, če ne bi bila ne-tako-komična ironija UI, ki je spravila v zadrego arhitekturo, problematična tako z vidika retorike kot oblike. Dejansko je UI morda razkrila nenameren in nepričakovan obrat v razumevanju hierarhije med episteme in techne same arhitekturne stroke. Generiranje snovi in svetlobna hitrost, s katero so se orodja UI infiltrirala v človekovo življenje, kulturo, družbo, okolje – »vse in povsod« – sta ustvarila nove okoliščine, ki so zaobrnile ,sloves' arhitekture, da se upira spremembam, oz. da le stežka pusti teoriji zasijati skozi stavbe: stavbe so postale pametne in še pametnejše, konceptualizacijo te »pametnosti« oz. inteligence pa je zadelo stanje zmedene negotovosti ali dvoumnosti, morda celo zanikanja.
Eden od načinov, kako pristopiti k zapletenemu, ironičnemu stanju arhitekture v dobi UI je, da se po isti poti vrnemo nazaj in poskušamo ugotoviti, kako smo prišli sem – oz. kako in kdaj sta forma in retorika zamenjali mesti – v tej različici povratnega sledenja zgodovini imajo pomembno mesto inovacije, kot so digitalni dvojčki in internet stvari (IoT oz. Internet of Things).
Obrnjena zgodovina, prvič: Človeški subjekt v World of Warcraft. Leto 2004.
Začetek spletnih iger sega v sedemdeseta leta 20. stoletja, inačica človeškega subjekta pa ni replika, temveč digitalna reprezentacija – subjekt, ustvarjen izrecno za spletne igre – človek se v njej le ohlapno »zrcali«, digitalna različica človeškega igralca pa je opredeljena izključno v njenem digitalnem okolju; anonimnost in disociacija se zdita mogoči, odnos med fizičnim in digitalnim je jasno razviden. Preobrazba digitalnega subjekta (avatar/koža/vzdevek/lik) in posledična soodvisnost realnega in digitalnega zarisujeta časovnico subjektovega potovanja v ironijo UI in arhitekture.
Obrnjena zgodovina, drugič: Okolje in predvsem neživi predmet interesa; prva naprava, povezana z internetom, je avtomat za kokakolo na univerzi Carnegie-Mellon. Leto 1982.
Do 2008/2009 je prek interneta stvari povezanih »več stvari kot ljudi«. Z internetom povezan avtomat posreduje podatke v internet stvari – te se razvijajo in združujejo v »pametne« stavbe, ki gladijo postopno izgubo okolja kot nečesa podrejenega človeškemu subjektu, ki nadzira prostor (in uporabnost). Povezava med subjektom in objektom oz. subjektom in okoljem, ki je vgrajena v samo jedro preteklih arhitekturnih razprav, postane dvoumna: internet stvari omogoča medsebojno povezovanje »stvari«, kot so predmeti, naprave, pohištvo, celotne stavbe in urbani prostori, na podoben način in s podobno pomembno težo kot jo ima medsebojno povezovanje ljudi – medmrežje je torej izravnavajoča med-mreža, kjer imajo stvari in ljudje enakovredno opredeljen dostop do »glavnega kabla«, zunanje resničnosti. V post-pametno-prodajnem letu 2019 je priljubljena humoristična serija izkoristila komične vidike danes vsakdanje situacije — pogovora s hladilnikom. V epizodi »Moderne družine« vidimo enega od glavnih junakov, Camerona, dobesedno peti v duetu s svojim pametnim hladilnikom (po imenu Brigette); v napadu tekmovalne ljubosumnosti njegov razkačeni partner Mitchell na koncu izklopi inteligentno napravo.
Obrnjena zgodovina, tretjič: Prvi digitalni dvojček, domnevno replika Nasine vesoljske ladje. Leto 2010.
Proces ustvarjanja digitalnih kopij okolja oz. predmetov se širi na oblikovanje digitalnih kopij človeka. Številnih kopij. Subjekti in objekti se dvojčijo, podvajajo in povezujejo s pomočjo množice senzorjev in algoritmov. Za razliko od interneta stvari, ki subjekte in objekte izenačuje tako, da »pametnost« pripisuje prek procesa dostopanja in povezovanja, digitalno podvajanje izničuje razlike s pripisovanje inteligence v procesu sklicevanja, nadzora, prilagajanja, popravljanja in spremljanja potencialnih razlik. Nenehno. Amsterdamski The Edge velja za najpametnejšo in najinteligentnejšo stavbo na svetu. Ima več kot 28 tisoč senzorjev, ki nadzirajo kapaciteto sob, miz, parkirnih mest, kopalnic, čistilcev, lokacijo stanovalcev in osebne navade vse do individualnih preferenc glede zračne vlage, uporabe sončne energije in tako dalje. Cilj je popolno podvajanje vseh kriterijev, ki si jih lahko zamislimo. Porajajoče se neskladje med dvojčki in procesi podvajanja, zlasti neskladje med namenom in rezultatom (kot pri ironiji) nastopi, ko posamezniki, ki naj bi jih opazovali in jim sledili, da bi zasedeno stavbo tako izpopolnili, da bi dobesedno postala del simbiotičnega organizma, zavrnejo sodelovanje pri tem početju. Pametne stavbe se torej lahko odprejo konstruktivno udejanjeni jukstapoziciji odnosov razpršenih subjektov z arhitekturnim okoljem, ironičnih razmerij hlinjene diskretnosti oz. nedokončanosti subjekta s podobno neenakomerno opredeljenim okoljem.
Zaradi predzgodovine digitalnih dvojčkov, povezanih s svojimi izvirniki prek interneta stvari, je arhitekturno formo zadela dvoumnost, ki se je drži od nedavnega leta 2022, ko se je pojavil ChatGPT in druga vizualna generativna orodja UI, ki naj bi bila domnevno prosto dostopna. Še več, zdi se, da je prav takojšnjost prehoda od konceptualiziranega e-motivnega arhitekturnega iskanja forme k skoraj popolni opustitvi formalne ideacije, predajanje skušnjavi peti s hladilnikom, prekinilo tudi retoriko arhitekture. Do tako ironičnega suspenza arhitekture je prišlo zaradi razbitosti celovitosti njenega subjekta, ki je bila temeljitejša kot kdaj koli prej – kot frankensteinovsko ponovno sestavljanje entitete ali ideje subjekta iz posameznih delov, tako da je subjekt (v svojih delih in kot celota) hkrati pomnožen in razpršen.
Sam objekt, arhitekturno okolje, ki je nedavno prebolelo posledice retoričnega čiščenja (modernizem), rekompozicije (postmodernizem) in dematerializacije (parametricizem), pa je z digitalnim glajenjem, ki ga omogoča UI, očitno stopil v razmerje z »naravno umetnim« subjektom: če ironijo bolj kot pomen opredeljuje dejanje, potem bi lahko arhitektura, ki jo »aktivirajo« (enako-misleča) orodja UI, postala prvovrstno igrišče ironije.
A za aktualizacijo arhitekture je še vedno odgovoren človek.
Feral Surfaces
a more-than-human perspective on New York’s wild side
Morda je ironija v tem, kako vizije apokalipse, ki so napovedovale poplave in požare, opisujejo novo normalnost številnih ameriških mest. Medtem ko se New York bori s poplavami, njegovo ognjeno oranžno nebo poroča o bližnji in obenem daljni navzočnosti gozdnih požarov v Kanadi marca 2023. Konec sveta je za neljudi že nekaj časa realnost. Atlas za konec sveta beleži apokaliptičen propad vrst, ki je sledil urbanizaciji in industrializaciji kmetijstva. [1] To počne tudi Zemljevid življenja, ki dokumentira vpliv pričakovanega širjenja urbanih površin do leta 2050.[2] Obe vizualizaciji podatkov opozarjata, da bomo morali divjino dobesedno oblikovati in jo vgraditi v mesta.
Arhitekti že stoletja sanjajo o tem: Piranesijeve risbe z rastlinjem preraslih ruševin Pestuma iz sedemdesetih let 18. stoletja upodabljajo obrobje mesta, ki so ga zavzele živali in izobčenci; sredi propadajočih človeških stavb se poraja življenjski prostor za vrste, ki jih v mestu ne bi pričakovali. Danes se vse bolj zavedamo dragocene vloge mest pri ohranjanju drugih vrst.[3]
Članek ugotavlja, da je za dramatično širjenje potencialnih habitatov za nečloveške vrste bolj kot rušenje mest potrebna reorganizacija gradbenih materialov in drugačna zasnova zunanjih površin stavb. Bolj dobesedno branje podobe prašiča, ki je med snemanjem glasbenega videa skupine Pink Floyd decembra 1976 poletel med dimnike elektrarne Battersea, pa bi lahko pomenilo, da si navsezadnje le lahko zamislimo soobstoj živali in mesta.
-
1
Richard J. Weller, »Précis« v: Richard J. Weller, Claire Hoch in Chieh Huang, Atlas for the End of the World (2017), http://atlas-for-the-end-of-the-world.com.
-
2
-
3
Duhovita ironija v Guild House in trgovinah BEST Products
Kako lahko arhitekturi komunikacije spodleti pri komuniciranju
Keywords: Humor, neskladje, ironija, politika, postmoderna
Prispevek raziskuje delovanje postmoderne arhitekturne ironije na primeru dveh grajenih projektov, ki ju njuna arhitekta opisujeta na podoben način, rezultata pa imata popolnoma nasprotne komunikacijske učinke. Prvi je Guild House, opisan v knjigah Complexity and Contradiction in Architecture (Robert Venturi, 1966) in Learning from Las Vegas (Robert Venturi, Denise Scott Brown in Steven Izenour, 1972), drugi pa trgovine BEST Products, opisane v knjigi De-Architecture (James Wines, 1987).
Oba avtorja-arhitekta svoja projekta postavljata v kontekst kritike nezmožnosti moderne arhitekture, da bi komunicirala, v odgovor pa kot oblikovalsko orodje komunikacije uporabita ironijo. Tako v poglavju »The Inside and the Outside« v Complexity and Contradiction, kot v konceptu »okrašene lope« v Learning from Las Vegas in pri tehniki »inverzije« v De-Architecture ironija nastopa kot oprijemljiva strategija arhitekturne prakse, utemeljena v protislovju med pričakovanji in izkušnjo, ki sproži muzanje. Avtorja te vrste humorno ironijo prepoznavata v fasadi oz. lupini stavbe, ki ustvarja pričakovanja o svoji notranjosti, funkciji ali konstrukciji, a se ta izkažejo za nasprotna resničnosti.
Medtem ko Venturi, Scott Brown in Wines s terminologijo humorja (duhovitost, pavliha, šala, smeh, ipd.) opisujejo ironijo kot orodje komunikacije, je potencial ironije, da zabava, običajno bodisi razumljen kot samo po sebi umeven, ali pa ostaja brez poglobljene analize. Skladno s trditvijo Linde Hutcheon, da je diskurz ironije večinoma povezan z »intelektualno distanco«, se članek osredotoča na humorno plat ironije ter poudarja njeno čustveno, komunikativno, telesno razsežnost.
Na podlagi teorije humorja kot »neškodljivega nespoštovanja«, ki opredeljuje humor kot zaznavanje neogrožajočega neskladja, pojasnim, kako se v obeh projektih humor križa z ironijo. V nadaljevanju s pomočjo Linde Hutcheon in njenih konceptov »transideološke politike ironije« (hkratna afirmacija in zavračanje sistema, v katerega je uperjena kritika ironije) in »diskurznivnih skupnosti« (predobstoječe skupine s skupnim kontekstom, potrebnim za razumevanje ironije) raziskujem nasprotne komunikacijske učinke obeh projektov.
S komparativno analizo ironije izluščim dva različna koncepta komunikacije, opredeljena z določenimi, tako ali drugače vsakdanjimi pričakovanji, ki se v obeh primerih izkažejo za neosnovana. V Guild House ironija spodbija konvencije, povezane z moderno arhitekturno govorico o enotnosti forme in vsebine, izražene na primer s kontinuiteto materiala in samostojnimi volumni. Trgovine BEST Products pa na drugi strani spreobračajo univerzalne konvencije o zanesljivosti in dokončanosti stavbe. Tu se ironija bolj radikalno loti videza celovitosti in stabilnosti, ki ga pričakujemo od arhitekture, in postane ne le širše razumljiva, temveč tudi bolj brezobzirna do arhitektove vloge in njegove avtoritete.
Ironija vmesnega
Keywords: Arhitektura, ideologija, načrtovanje, hladna vojna, ironija
Arhitektura sočasno deluje na vsaj dva načina – kot fizični in kot simbolni objekt, njena percepcija pa se s časom lahko tudi spreminja. Ko nastopi trenutek, v katerem začnemo isto arhitekturno formo dojemati simbolno, kot sredstvo za izražanje vrednot, ki so nasprotne tistim, ki jih je ista stavba predstavljala v času svojega nastanka, ironije ne moremo preprosto z zamahom roke odpraviti kot slabo šalo, saj njeni učinki zarežejo v vse pore našega vsakdana. Dejstvo, da lahko ista arhitekturna forma skozi čas poraja različne načine percepcije, postavlja vprašanje njene vsebine in namena v širši prostorski kontekst, ki je neposredno povezan z vizijami napredka in posledično z nenehnimi tehnološkimi in družbenimi transformacijami. V nekem smislu bi v sodobnem svetu ironijo lahko povezali s številnimi prenovami in novogradnjami, ki s svojimi bleščečimi fasadami nikogar več ne prepričajo o pravični in svetli prihodnosti.
Zaznavanje sodobnih prostorskih učinkov je danes večinoma pogojeno z gradbenimi tehnologijami in digitalnimi prezentacijami. Oboje pospešuje ali zavira medijska krajina. V zadnjih desetletjih se je zato polje arhitekturnega diskurza neizogibno razširilo tudi na ta področja, ob tem pa je večkrat ostalo spregledano, da ima razvoj digitalnih tehnologij, povezanih z arhitekturnim snovanjem, dve vzporedni smeri, ki sta se izoblikovali po drugi svetovni vojni. Prva je povezana z načrtovanjem stavb in predstavitvenimi tehnikami, druga pa zadeva manj opazne, a nič manj pomembne procese – metodologije prostorskega načrtovanja. Vloga arhitektov v razvoju obeh smeri ni bila zanemarljiva in jo je zato zanimivo pogledati pobliže.
Pionirski duh arhitektov, ki so v povojnem obdobju lovili ravnotežje med interesi hladne vojne, je neizogibno trčil ob meje različnih diskurzov, ki so zarisovali različne prihodnosti. V kontekstu arhitekturnega sodelovanja med vzhodnim in zahodnim blokom je bilo nemogoče določiti skupni imenovalec različnih ideoloških usmeritev, zato so se jim na strokovnih srečanjih pogosto izogibali. Zgovoren primer so bili prvi kongresi in srečanja Mednarodne zveze arhitektov (UIA), na katerih so ob pisanju ustanovne listine arhitekti iz vzhodnega bloka za razliko od zahodnih kolegov zagovarjali demokratično organizacijo zveze. Navsezadnje je prevladala apolitična drža. Izogibanje političnim temam naj bi omogočilo resnično strokovne razprave, vendar pa je v takšnem okolju arhitekturni diskurz postajal vse bolj formalističen.
Vseeno so se, ko je bilo treba določiti pogoje za financiranje posameznih projektov, npr. Marshallov ali Molotovov načrt, diskurzi o arhitekturi vse bolj odmikali od formalnih vprašanj, na Vzhodu proti družbenemu načrtovanju, na Zahodu pa k svobodnemu trgu. V tem kontekstu je bilo zelo pomembno sodelovanje arhitektov, med drugim pri ameriško-jugoslovanskem projektu (AJP) v šestdesetih, ki sta ga podprli vladi obeh držav in fundacija Ford. Strokovnjaki, ki so območje Ljubljane uporabili kot vzorčno študijo primera, so načrtovali moderne vzorce poselitve, dolgoročnejši cilj pa je bil v Jugoslaviji vzpostaviti izobraževalno središče za urbaniste iz Vzhodnega bloka. Projekt se je izkazal za odlično platformo za obojestransko izmenjavo znanja in je imel pozitivne učinke na obeh straneh; njegov vpliv bi lahko prepoznali tudi v vrsti uspešnih arhitekturnih projektov tistega časa v Jugoslaviji. V okviru JPA so združili moči načrtovalci iz različnih strok, ki so s pomočjo računalniške tehnologije razvijali modele in kompleksne postopke za oblikovanje učinkovitih prostorov skladno z družbenim načrtom, ki je bil uspešen, dokler je nad rezultati bdel, pa čeprav zgolj v teoriji, socialistični državni aparat. Čeprav so bili ločeni od razvojnih modelov, so bili protokoli državne uprave torej neločljivo povezani z njimi. Motor razvoja je, tako kot v kapitalizmu, temeljil na obvladovanju družbenih razlik, le da tu ni bil cilj njihovo povečevanje, temveč uravnavanje, iskanje določenega življenjskega sloga pa je bilo vgrajeno v samo tkivo načrtovanja.
Vloga Jugoslavije pri tem je bila grajenje mostov med blokoma, saj je pomagala razvijati načrtovalske metode, ki so ustrezale obema, to pa je tlakovalo pot zahodnim investicijam. Analiza dokumentov v zvezi z AJP razkriva tudi, da je razvoj delovnih metod in številnih razvojnih projektov dobival finančno podporo z namenom doseči zmago v hladni vojni. Po drugi svetovni vojni so tako protokoli prostorskega načrtovanja, vključno s povezanimi računalniškimi tehnologijami v arhitekturi, postali del mednarodnih operacij, ki so bile prav tako pomembne kot oboroževalna ali vesoljska tekma. S podporo mednarodnih finančnih mehanizmov so pomembno vplivali na politične odločevalce, tehnološki razvoj in zavezništva na obeh straneh železne zavese. Do začetka osemdesetih so arhitekti, ki so v fizičnem prostoru ustvarili številne arhitekturne presežke, diskurz znova oddaljili od političnih vsebin in ga tako formalizirali. S padcem socializma je skupni imenovalec političnih razlik postal svobodni trg, kar je spremenilo simbolni okvir načrtovanja, z njim pa se je spremenila tudi percepcija številnih kultnih arhitekturnih dosežkov, ki so nenadoma obveljali za neuspele. K temu so, ironično, prispevale prav tiste načrtovalske metode, ki so omogočile razvoj najbolj angažiranih arhitekturnih praks v povojnem obdobju. Članek interpretira dogodke, ki so privedli do ustanovitve UIA in razstave, organizirane pod njenim okriljem, ter analizira ameriško-jugoslovanski projekt, da bi opisane dileme predstavil v luči posebne vloge jugoslovanskih arhitektov v mednarodnem okolju po drugi svetovni vojni.
Architectural Irony and the Sarajevo City Hall
A Symbol of Cultural Paradox
Keywords: Ironija v arhitekturi, kulturna identiteta, zgodovinska arhitektura, povojna obnova
Prispevek obravnava ironijo v arhitekturi na primeru sarajevske mestne hiše (Vijećnice), zgradbe, ki uteleša kompleksen preplet zgodovinskih, kulturnih in političnih sporočil. Avstro-ogrska oblast je mestno hišo zgradila leta 1896, potem ko je iz rok Otomanskega imperija prevzela upravljanje Bosne in Hercegovine. Zasnovana je bila v psevdomavrskem slogu, s čimer so želeli utrditi upravno oblast v prej otomanskem delu starega mesta ter se prikupiti takrat večinsko muslimanskemu prebivalstvu. A nova uprava je spregledala razliko med otomanskim arhitekturnim slogom, ki je prevladoval v Bosni, in mavrskim, ki izvira iz Andaluzije in je bil tuj lokalnemu prebivalstvu, čeprav se je zgledoval po islamskih vzorih. Velikost stavbe in njena lega, ki je bila brez povezave z urbanim tkivom starega mesta, ter arhitekturna členitev so imele prav nasprotni učinek in Vijećnica je postala simbol kolonializma. Po padcu avstro-ogrskega imperija in med obema svetovnima vojnama je stavba služila kot začasni zapor, dokler je ni po koncu druge svetovne vojne jugoslovanska oblast preoblikovala v Narodno knjižnico. Za Vijećnico kot najočitnejši primer kolonialne preteklosti in otomanskih korenin ni bilo mesta v izgradnji nove socialistične, sekularne in moderne Bosne in Jugoslavije. Pomen kolonialne preteklosti stavbe se je torej spreminjal, če že ne zmanjšal, skupaj z njeno rabo, ko je upravna stavba, nekdanje kolonialno središče postalo prostor učenja, moderna, napredna raziskovalna ustanova in Narodna knjižnica. Z novo identiteto knjižnice si je Vijećnica nato utrla pot v življenja Sarajevčanov in njihov kolektivni spomin, obenem pa je potrjevala večkulturnost Bosne. Sem so se stekali spomini na kulturne izmenjave, vplivi in mnogoteri narativi, in prav v tej stavbi so se tudi preobrazili ter spreminjali skupaj s posebnostmi in nagnjenji lokalnega prebivalstva in kulture. Prav zato je bila Vijećnica tudi ena glavnih tarč v vojni v Bosni (1991 –1995), ko je skupaj s milijonom in pol knjig zgorela do tal. Njena pot do povojne obnove je tlakovana z ironijo, saj obnova ni upoštevala spremenljive narave te stavbe, niti je ni z ničimer podprla. Namesto tega je stavbo obložila s togostjo njene prvotne forme in funkcije mestne hiše v natančno taki podobi kot jo je imela pod avstro-ogrsko oblastjo. Prispevek obravnava notranjo ironijo v spremenljivih vlogah zgradbe – od simbola kolonializma do kulturnega jedra in vprašanj o njenem novem življenju v povojnem obdobju. S tehnikami literarne analize in zbiranjem stališč zgodovinarjev, arhitektov in domačinov razlaga Vijećnico kot večplastno »besedilo«, v katerem se skriva ironični komentar o politiki, vojni, miru in kulturnem spominu. Analiza obravnava sarajevsko mestno hišo kot študijo primera ironije v arhitekturi, obenem pa jo postavlja v globalni kontekst zgradb, ki so prehodile podobno transformativno pot. Ob tem se poglablja tudi v širše teme arhitekturnega simbolizma in povojnih družb.