X, 2009/2

Uvodnik

Tokratna tematska številka nosi delovni naslov 'Začetki', saj prinaša večino prispevkov mladih kolegov, predvsem doktorantov. Ti imajo ob svojem tekstu še kratek izsek iz recenzij, pri čemer je recenzent podpisan. Tematika je široka in največji problem je bil najti recenzenta. Dva ugledna profesorja naše šole razgrinjata problematiko, vsak s svojega gledišča in s svoje stroke. Posebej pa me veseli, da smo uspeli vzpostaviti stik s politiko, ki usklajuje potrebe, možnosti z zmožnostmi: usklajuje torej interese. Za arhitekturo in za strokovnjake v njej je posebej pomembno sodelovanje med zakonodajalcem, urejevalcem in izvajalcem oblikovanja okolja. Vloga arhitekta je pri tem ključna. Taka je včasih bila in postaja vse pomembnejša. Žal pa vse preveč realizacij kaže na neusklajenost, ki je plod posamičnih interesov, izkoriščanja trenutnih okoliščin, pa tudi neznanja ali nezainteresiranosti.

Zato si štejemo v čast, da so na Direktoratu za prostor Ministrstva za okolje in prostor pripravili pregled problematike s pomenljivim naslovom OD STRATEGIJE DO KONKRETNEGA. Doktor Mitja Pavliha je strnil razmišljanja različnih služb v problemsko celoto, ki bo zanimala slehernega arhitekta. Problem je v usklajenosti ciljev razvojnih politik že v najzgodnejši fazi. Strateško planiranje zagotavlja pravočasno soočanje razvojnih vprašanj z varstvenimi, pa tudi razvojnimi vprašanji. Prostor je namreč omejena dobrina in nemalokrat se razvojni cilji med seboj izključujejo. To je pomembno že v fazi oblikovanja javnih politik, oblikovanja zakonodaje in drugih instrumentov za izvajanje, posebej na nacionalni, regionalni, lokalni, mednarodni in evropski ravni. Tako so razvojne strategije pomembno vodilo, ki usmerja izvajanje celotnih politik. Kolegice na ministrstvu so to opravile korektno in le upam lahko, da se na straneh AR še kdaj srečamo.

Profesor Peter Fister v članku KONSERVATORSKI NAČRT ZA PRENOVO KOT SESTAVINA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA razglablja o problematiki dediščine v arhitekturi. Osnova prostoru, v katerem človek načrtuje in gradi svoje bivalno okolje, je bila vedno naravna dediščina, ki je lahko le skupaj z ustvarjeno dediščino predstavljala javno dobrino, obenem pa enega od vzorcev neuresničenih možnosti in hkrati največjo neznanko kako to razumeti in uveljaviti v okviru trajnostnega razvoja prostora. Različne stroke, politika, lastniki in javnost v različnih časih uporabljajo različne kriterije za vrednotenje zgodovinske vrednosti kulturne dediščine, ki naj bi imeli posebno vrednost ne le danes ampak tudi v prihodnosti. Visoka stopnja ohranjenosti kulturne krajine in identitete najpomembnejših naselij ter značilne arhitekture bo v bodoče zahtevala posebno pazljivost pri vseh posegih v prostor in njegovo rabo.

Profesor Janez Kresal govori v prispevku VLOGA IN POMEN ARHITEKTURNE TEHNOLOGIJE o snovnih sestavinah arhitekturnega jezika. To je arhitekturni člen. Analizira štiri osnovne sestavine arhitekturnega člena (gradivo, oblika, funkcija, tehnologija) in njihove medsebojne vplivne povezave oziroma sovisnosti. Začetno tezo, da so vse štiri sestavine med seboj enakovredno povezane, preoblikuje v shemo, ki vključuje dva razvojna scenarija in kaže, da je agens napredka izmenično v snovnem in abstraktnem polju. Oba elementa lahko nastopata tudi posamično. Pri tem je najpomembnejša prav arhitekturna tehnologija.

Mladi doktor Matevž Juvančič razvija teorijo metodologije, ki določajo prakso v prispevku NAPREDNI PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU. Ti pripomočki v arhitekturi, tako analogni kot digitalni, prežemajo vse faze načrtovanja. Že včasih so predstavljali pomemben načrtovanja, z digitalizacijo pa se je potreba po njih še povečala. Članek govori o naprednih pripomočkih v arhitekturi in urbanizmu, ki v praksi pogosto ostajajo spregledani in neuporabljeni.

Mlada raziskovalka Anja Jutraž predstavlja v članku BIVALNI PROSTOR V BLIŽINI MESTNEGA SREDIŠČA temo preobrazbe izpraznjenih industrijskih območij blizu historičnih mestnih središč v boljše bivalno okolje sodobne družbe. Prvi problem pri preobrazbi industrijskih območij se pojavi ob iskanju načina kako urejati in oblikovati ta prostor, kako vključevati različne akterje v proces načrtovanja ter kdaj, kje in kako vključiti javnost v proces urejanja prostora. Ugotavlja kaj so tiste lastnosti, ki tvorijo kvalitetnejše in prijetnejše bivalno okolje za uporabnika.

Študentka na doktorskem študiju Špela Verovšek in prof. Tadeja Zupančič predstavljata v prispevku SODELOVANJE ARHITEKTURNE IN SPLOŠNE JAVNOSTI izbrane vsebine, ki se prepletajo pri reševanju problematike sodelovanja javnosti v postopkih arhitekturno-urbanističnega odločanja. Opredeljujeta vlogo elementov poseganja v prostor, ki so pomembni pri oblikovanju pogojev za sodelovanje javnosti. Celotna diskusija uokvirja razmislek o komunikacijski vrzeli v odnosu med strokovno in splošno javnostjo, sprašujeta se o pomenu in razširjanju strokovnih znanj javnosti.

Študentsko delo dodiplomskega študija vnaša mlada kolegica Irena Pangeršič v članek DEGRADACIJA UDIN BORŠTA, NAJVEČJEGA OSAMELEGA KRASA V SLOVENIJI nove podatke, razmišljanje in predstavitev izjemno pomembne problematike za varovanje okolja. Udin boršt je namreč zakrasela konglomeratasta terasa nad Naklim, severozahodno od Kranja, ki jo postavljajo v najstarejši pleistocen. Naravno zaščito in oskrbo so uporabniki našli v jamah Udin boršta ter v vodnih izvirih. Zaščito, varnost in vir preživetja jim je nudilo tudi večje jezero, katerega klisura ni vidna le na Franciscejskemu katastru, ampak v prostoru to vidimo tudi danes. Obrambni vodni jarki so vidni na kraju, kjer je nekoč stal Beli grad na Štuclju – imenovan "Pusti grad".

Kolegica Barbara Baraga predstavlja v članku SLOVENSKA ARHITEKTURNA GRAJSKA DEDIŠČINA stanje arhitekturne grajske dediščine kot nezavidljivo. Z izjemo nekaterih najbolj reprezentativnih objektov propada.

Mladi kolega Martin Kavčič predstavlja BOGOSLUŽNE STAVBE NA SLOVENSKEM PO DRUGI SVETOVNI vojni. Izgradnja bogoslužnih stavb do zdaj ni bila pregledno in strokovno obravnavana. Posamične predstavitve in ocene so razpršene po monografijah, v posamičnih raziskavah, omejenih na izbrane krajevne enote Slovenije. Zato je toliko pomembnejše zbiranje podatkov z enako metodologijo, ki omogoča tako kvantitativno kot kvalitativno oceno zgrajenega.

Nekoliko drugačna obravnava problematike bivanja je delo študentke doktorskega študija Mete Kutin in članek KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA RASTI govori o kakovosti življenja, ki prihaja v današnjih družbenih razmerah vse bolj v ospredje.

Kolegica Katja Malovrh Rebec razmišlja v članku DVOSLOJNE STEKLENE FASADE S SENČILI V MEDPROSTORU zmanjšanju rabe energije. Kljub velikemu številu raziskav, ki so preučevale delovanje, dokaza za energijsko učinkovitost še ni. Ker so DSF kompleksne, je za modeliranje potrebna poenostavitev, ki pripeljejo tudi do vprašljivih zaključkov. Senčila, nujna za zaščito pred pregrevanjem, modeliranje še dodatno zapletejo. Običajno so sistemi za senčenje vgrajeni v medprostor DSF, ki na ta način postane razdeljen na dva dela. To predstavlja s stališča snovanja poseben problem.

Študentka doktorskega študija Larisa Brojan razmišlja v prispevku s preprostim naslovom OPEKA IN NJENA PROBLEMATIKA o materialu z večtisočletno tradicijo. Najpogosteje se jo uporablja pri gradnji kot osnovni konstrukcijski material, včasih tudi za tlakovanje ali za izgradnjo opečante fasade. Prve opeke so bile gnetene in oblikovane z rokami ter sušene na soncu, kasneje pečene na ognju in potem v pečeh. Proces izdelave opeke z vsemi tehnološkimi izboljšavami je skoraj v celoti razbremenil človeka, saj so prav vse faze procesa opravljene s pomočjo mehanizacije. S tem se je močno povečala proizvodnja, posledično pa tudi poraba energije in obremenitev okolja.

Prispevek iz prakse Martine Lipnik govori o INTERPRETACIJI MOŽNEGA, SMISELNEGA IN REALNEGA v vsakodnevni praksi lociranja objektov v prostor in realizaciji gradnje, kjer prihaja do problematičnih, vprašljivih in celo škodljivih primerov dovoljenih gradenj. Vplivi na okolje so namreč neločljivo vezani na prostor, v večji ali manjši meri pa grajeni objekti s svojo funkcijo, pojavnostjo in zasedbo naravnega ali ustvarjenega prostora vplivajo na okolico in na okolje, v okviru evropske zakonodaje – od varstva kulturne dediščine do vpliva na življenjske razmere.

Študentka Kateřina Nesládková predstavlja PRAŠKI GRAD IN JUŽNE VRTOVE. Razlaga, da sega razvoj gradu v Pragi po dosegljivih virih v leto 880. Prostor današnjih vrtov je bil vse do srednjega veka odprt, javni prostor, ki so ga uporabljali tudi kot odlagališče odpadkov gradu samega. Za nas so vrtovi pomembni, ker je predsednik Masaryk zaupal dela pri ureditvi arhitektu Plečniku.

Argentinska Slovenka, arhitektka in akademska slikarka, docentka na Pedagoški fakulteti Beatriz Tomšič Čerkez se je do zdaj predstavljala v AR z znanstvenimi članki. Danes jo prikazuje Črtomir Frelih kot slikarko. Konec leta 2oo9 je imela kolegica v Ljubljani zanimivo razstavo z naslovom SLEDI V ZRAKU, na kateri je profesor PeF razčlenil njeno delo, možnosti slikarskih tehnik in analiziral izpovednost slikarskega dela. Objavljamo nagovor, ki bo zanimiv tudi za arhitekta. Sam sem mu z zanimanjem prisluhnil.

Tokrat je pred vami dokaj pomlajena številka AR. Prepričan sem, da boste našli tudi kaj zase.

Urednik