X, 2009/1

Uvodnik

Že kar nekaj časa se nismo brali: toliko je dela in vse manj časa... Medtem smo dobili nekaj novih sodelavcev, s pisci iz prejšnjih številk smo razvili sodelovanja na meddržavnih projektih, pojavljajo se mladi, perspektivni strokovnjaki, ki razvijajo nova, še ne prav znana področja. Ampak ti bodo prišli na vrsto v naslednji številki AR.

Naj začnem s predstavitvijo člankov v tej številki.

Valon Gërmizaj je mladi kolega s Kosova, ki ga je pripeljal dr Uroš Lipušček, rektor ene tamkajšnjih univerz. V članku POGLEDI NA DEKONSTRUKTIVNO ARHITEKTURO razmišlja o vzrokih za težavnost njene opredelitve, ki se nahaja v zgradbah, ki jih je ustvarila v preteklosti. Medtem ko klasična arhitektura slavi človekovo ustvarjalno ročnost, modernistična arhitektura pohvalo namenja strojni tehnologiji; vsaka od njiju je imela podoben in ponavljajoč se jezik estetike, ki je bil prisoten v vsej sočasni arhitekturi. V dekonstruktivni arhitekturi ni te podobnosti, vsaj kar zadeva estetiko. In prav zaradi odsotnosti vidnega skupnega arhitekturnega jezika pričujoča študija poskuša ugotoviti kako kolega gleda nanjo, kaj dekonstruktivna arhitektura predstavlja njemu in okolju, v katerem deluje.

Manja Kitek Kuzman in Vladimir Brezar razmišljata o inteligentni prenovi stavbnega fonda in o učinkoviti nadgradnji z uporabo lesa, po načelu "minimalni stroški za stanovalce na račun novo pridobljenih tržnih površin". Obravnavani scenariji nadgradnje in njihovo vrednotenje nas lahko vzpodbudijo k naprednim rešitvam, dobro izvedeni primeri prakse s posredovanjem ugotovitev pa bi služili kot strokovna podlaga. Bomo videli.

Aleš Golja, Špela Verovšek in Tadeja Zupančič govorijo o preusmeritvi k ekoturizmu zgornjega Posočja. Problem sta turizem in ekologija, predvsem z vidika ohranjanja avtentičnosti prostora in dinamičnega ravnovesja kulturne trajnosti prostorskega razvoja. To območje sodi med najprivlačnejša območja za preživljanje prostora časa v naravnem okolju Slovenije. Predstavlja pa tudi visoko stopnjo občutljivosti ekosistema, socialnega okolja in arhitekturne dediščine.

Alenka Fikfak predstavlja temo, s katero se pač ukvarja: urbanizirano podeželje in manjša neagrarna naselja. Gre za problem, ki se je razvil pri nas po drugi vojni, v zadnjem času pa ob recesiji kaže svoje posledice. Zato je članek prav v tem času še toliko pomembnejši. Gre predvsem za manjša naselja, ki se glede na razvojno usmeritev delijo na agrarna in neagrarna (pretežno urbana) naselja. Med slednja uvrščamo podeželska naselja z mešano dejavnostjo, zaselke, turistična naselja in območja počitniških hiš. To so naselja v urbaniziranem podeželju, ki ležijo v širšem zaledju mest. Po obliki kot tudi po vsebini združujejo vse prednosti bivanja v naravnem okolju z vključevanjem (dopuščanjem) mestnega načina življenja (nova urbana ruralnost). Urbani elementi prevladujejo nad agrarnimi, kljub temu, da je kulturna krajina, katere del so, kmetijsko intenzivno izkoriščana. Pri manjših naseljih je, zaradi tipoloških in ostalih posebnosti, ki so vezane na omejeno število objektov in javnih površin, pomembno urejati posamezne prostorske posege v vzajemnem odnosu s celostno, vizualno in funkcionalno podobo naselja.

Gregor Čok odpira manj obdelano področje gospodarske arhitekture ali bolje umeščanje arhitekture v te cone. Kot kaže gre predvsem za ekonomske okvire, v katere pa je treba vgraditi arhitekturo, ki se podreja obema sklopoma zahtev. Kolega govori o fleksibilnosti prostorskih izvedbenih aktov, ki morajo zagotoviti ustrezne fleksibilne načrtovalske pogoje, ki omogočajo čim bolj neovirano umeščanje objektov ob poznanih ali spreminjajočih potrebah poslovanja posameznega gospodarskega akterja. V tem okviru se postavlja vprašanje prevelike ohlapnosti regulativnih instrumentov znotraj obsežnih območij gospodarskih con, kar lahko povzroča tudi neželene učinke v prostoru. Gospodarske cone so s svojim obsegom, vizualnim vplivom robnih fasad in velikim spektrom internih dejavnosti nezanemarljive grajene entitete, ki jih je potrebno na ustrezen način integrirati v dano prostorsko situacijo.

Martina Zbašnik Senegačnik in Ljudmila Koprivec uvajata nov termin 'biomimetika'. Gre za biološke sisteme, ki so se razvijali skozi milijone let evolucije na Zemlji in omogočali organizmom, da se oblikujejo, prilagajajo in preživijo in imajo visoko optimirane lastnosti, ki jih danes zahteva sodobni, trajnostni razvoj naše družbe: so energijsko varčni, v ravnotežju z okoljem in morfološko učinkoviti. Podrobno opazovanje naravnih procesov in njihovih lastnosti je sprožilo zanimanje za novo vejo v raziskovanju, ki združuje tako naravoslovne znanosti kot tehnologije XXI. stoletja in zastavlja nove, kontrolirane pristope k oblikovanju prihodnosti: biomimetiko. Biološki vzori so lahko model za imitacijo, kopiranje in učenje ali inspiracija za nove tehnologije. S pomočjo proučevanja bioloških vzorov nastajajo v arhitekturi nove oblike in vzorci ter gradiva. Biomimetična nano gradiva, biomimetične tehnične tekstilije ter biomimetična samozdravilna gradiva s svojimi lastnostmi močno presegajo konvencionalna gradiva in bodo osnova za izzive v arhitekturi prihodnosti. Tako avtorica: v bodočnosti pa bomo še videli.

Edo Wallner vstopa v problematiko pasivne hiše kot gradbenik. Zasnova konstrukcije pasivnih hiš je zelo podobna konstrukciji potresno izoliranih hiš. V obeh primerih je konstrukcija objekta izolirana od podlage. Praktično neodvisno od vrste uporabljenega gradiva konstrukcije (glina, opeka, les, beton) so skoraj vse konstrukcije hiš stenskega tipa. To pomeni, da so zelo toge v horizontalni smeri in ob potresu prejmejo znatne obremenitve, ki pa jih lahko učinkovito omejimo z vgradnjo potresne varovalke.

Peter Marolt spet razpreda o simboliki daljnega vzhoda, seveda v oblikovanju prostora. Povezuje vzhodne kulture in verovanja ter jih aplicira v oblikovanje prostora, tudi našega. Zanimiva tematika, a za razumevanje našega prostora in naše stroke malce oddaljena.

Lara Slivnik zaključuje problematiko umetnostnih paviljonov z zanimivim primerom: z Jakopičevim, ki je stal v Tivoliju in ki ga tja spet postavljamo. Odpira splošno problematiko paviljonov in odstira nekatere podrobnosti iz zgodovine Jakopičevega v Ljubljani ter končno odpira vprašanje: ali ga, kje ga in zakaj ga sploh rabimo.

Predvsem v tej številki se pojavlja kar nekaj člankov s kopico avtorjev. No, ravno to odpira množico problemov ali pomislekov. Kot na začetku študija pri študentih vzpodbujam in zahtevam skupinsko delo - kar je posebej pomembno pri arhitektih, ki smo izrazito introvertirani - je članek formiranega strokovnjaka avtorsko delo. Mentor pri tem usmerja, pomaga, izboljšuje, a avtorsko ne sme posegati v delo. Naloga mentorja je, da mladega strokovnjaka vodi do odgovornosti, ki jo mora nositi sam. Prepričan sem, da mi bodo mladi kolegi pritrdili, pa čeprav s stisnjenimi zobmi: mentorjevo ime v timu zagotavlja prizanesljivejši odnos do članka. Takole - praktično, čeprav teoretično ne bi smelo imeti nobenega vpliva.

In prav zato bo ena naslednjih številk posvečena mladim, ki vstopajo v znanost, katerih članki še ne bodo tako vrhunski, da bi jih prav vsi hvalili. Ampak nekje je treba začeti.

Urednik