IX, 2008/1

Uvodnik

Ob pisanju uvodnika me je dohitela novica o visoki nagradi kolega Petra Fistra. Gre za Steletovo nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Prav je, bomo rekli, da jo je dobil arhitekt in prav, da jo je dobil Peter Fister. Oboje je dokaj redko, prav gotovo pa povsem zasluženo. Arhitekt v koservatorstvu postavlja okvire in usmerja tokove vsega dela. Ne da bi bil zaradi tega najpomembnejši. Najpomembnejši so rezultati. Kolikor seveda so.

Pri kolegu Fistru jih je kar nekaj, ne le pri nas, tudi zunaj meja. Predvsem zunaj meja. Za naše razmere je to nekaj povsem vsakdanjega. Ne bom pretiraval, če napišem, da je to plod neznanja, nestrokovnosti, nevoščljivosti, zaprtosti strok, organizacij, politike ali bolj preprosto: bojazen pred kakovostjo. 'Zunaj' rešitve prof. Fistra cenijo že od nekdaj, še več – uporabljajo jih. Kaj več bi si lahko želeli?

Pred leti sem na predlog prof. Dušana Moškona in takratnega rektorja prof. Jožeta Mencingerja napisal predlog za državno nagrado. Predlog ni bil razumljen, vsebina še vedno velja. Naj ponovim nekaj misli:

'Strokovno se prof. Fister ukvarja z razvojem arhitekture, s prenovo in asanacijami, posebej pa je pomembno njegovo delovanje na področju skladnega razvoja podeželja, v vernakularni arhitekturi. Od samega začetka je redni predavatelj na Mednarodni konferenci o vernakularni arhitekturi Alpe Adria/International Conference on Vernacular Architecture ALPS ADRIA (ARGE Alpe Adria, Ministrstvo za kulturo RS), vse od leta 1991, ko je s svojim znanjem in izkušnjami izboril svoje mesto dotlej redno zanemarjeni vernakularni arhitekturi. To je arhitektura, ki je plod neukega, a ne neumnega človeka, ki je svoje znanje dobil v obliki 'neformalne edukacije', z dediščino. To je veja arhitekture, ki v Evropi in svetu vse bolj dobiva na vrednosti; nenazadnje jo predavajo na vse več univerzah – tudi to je plod usklajenega dela prof. Fistra.

Z ozirom na celovito delovanje znanstvenika, pedagoga in arhitekta Petra Fistra na strokovnem, pedagoškem in znanstvenem področju zadnjih nekaj deset let je predlog za nagrado več kot utemeljen. Utemeljitev ne temelji le na 'nekem' strokovnem področju, pač pa na občutljivi tematiki zgodovine arhitekture, s tem pa na kulturnem nivoju slovenske identitete, ki jo ob vstopu v Evropsko unijo še kako potrebujemo – ne le kot Republika Slovenija, ne le kot arhitektura ali kot kulturna kategorija, pač pa kot kulturna vrednota, ki jo mora tako majhen narod, kot smo Slovenci, še posebej negovati. Prav za negovanje pa moramo to kulturno vrednoto naprej zbrati, jo prepoznavati, dokumentirati, jo razumeti – da jo lahko predstavljamo kot značilnost našega kulturnega prostora in slovenstva nasploh – z edinim namenom nadaljevati kulturo.'

No, predlog še vedno velja, več: poklon zaslužijo rezultati. Dediščina, neformalna edukacija, spomin Evrope, čezmejni kulturni dialog niso floskule za vsakdanjo rabo, so že nekaj let vodilo pri usmerjanju Evrope na področju kulture. To niso besede in ne le ideje prof. Fistra, to je njegovo delo.

Prav je, da dam besedo tudi dr. Fistru. Ob podelitvi nagrade ga je novinar Milan Vogel vprašal nekako takole: Kaže, da spomeniškovarstvena služba klecne pred kapitalom ali političnimi odločitvami. Jo je treba reorganizirati? Odgovor je za prof. Fistra značilen in nekaterim prav nič všečen:

'Prav zdaj smo v procesu velikih sprememb v različnih strokovnih službah in tudi v zakonskih izhodiščih zanje. To kaže na potrebo po takem pristopu – ali bo zaradi sprememb res boljše ali pa bodo morda strokovna mnenja še manj upoštevana, bo zelo hitro pokazal čas. Opozoriti je treba predvsem na to, da je zaradi razvoja ciljev varstva kulturne dediščine v svetu in zaradi našega prilagajanja tem spremembam tudi vse tiste, ki posegajo v kulturno dediščino, treba ali na novo usposobiti ali – kar bi bilo še bolje – uvesti obvezno stalno dopolnjevanje znanja, kot je na primer v medicini. Žal je bilo že ugotovljeno, da mnogi med nami niso sledili spremembam in zato niso več usposobljeni za nov način dela in nove etične obveznosti do varstva kulturne dediščine kot javne dobrine [Vogel, 2008].

Neprijazna, a resnična dilema. Marsikdo je ne bo sprejel, a sama bo prišla jutri kot dejstvo.

Naj bo to poklon profesorju Petru Fistru.

Zdaj je pred nami prva redna številka AR v letu 2008.
Ob rednih rubrikah Poročila o raziskovalnih nalogah in Kongresi (kolikor so jih kolegi pripravili v obliki, kakor jih objavljamo, ampak to je včasih hudo težko) imamo kar nekaj člankov z raznovrstno vsebino: od filozofskih, tehniških, preglednih, arheoloških in projektnih. Vsi so po svoje zanimivi.

Kolegica Zbašnikova piše o velikih pasivnih objektih, ki postajajo vse bolj zanimivi in za arhitekturo vse bolj pomembni.

Mladi raziskovalec Jaka Bežan predlaga enotno rešitev za male javne objekte v mestnih središčih, tudi za Ljubljano.

Dr. Lah razmišlja o ekomuzejih, ki vse bolj vključujejo lokalno prebivalstvo in jim postajajo način življenja.
Kolega Wallner razvija moje področje: kozolec. Spušča se v analizo nekaterih elementov, ki jih sam nisem uspel obdelati.

Dr. Kuzmanova se spušča v analizo kriterijev gradnje v lesu. Bolj lesarsko, a zato za arhitekta nič manj zanimivo.

Doc. Domen Kušar razvija protipožarno varnost, dr. Peter Marolt spet razmišlja o Daljnem vzhodu in tamkajšnji filozofiji, tokrat na primeru Srečka Kosovela.

O snovanju digitalnih arhitekturno-izobraževalnih orodij pišeta mladi raziskovalec Matevž Juvančič in doc. Tadeja Zupančič, ko razglabljata o vplivih lastnosti in elementov izobraževalnih vmesnikov.

Poseben gost je dr. Benjamin Štular, ki kot arheolog razgrinja tloris Malega gradu v Kamniku in nam odpira povsem novo problematiko, o kateri bomo morali razmisliti tudi arhitekti.

Novo rubriko Problemi uvaja kolegica Slivnikova s problematiko arhitekturnih natečajev, ki jo nadaljuje in aktualizira kolega mag. Glažar na primeru urbanistične umestitve nove sodne stavbe na območje Potniškega centra v Ljubljani. Zanimivo.

Prof. Fistru čestitke, vam pa prijetno branje.

Urednik