XI, 2010/2

Uvodnik

Z ozirom na tekoče tehnične in še bolj finančne težave sem vesel, da je ta številka pred vami. Kar nekaj uspehov je treba omeniti, tako uredništva AR kot Fakultete za arhitekturo. Ampak o tem kasneje. Naj začnem z vsebino, ki je tokrat izjemno raznolika:

Kolega dr Igor Toš je razprostrl problematiko, s katero se ukvarja in ki je pravzaprav tako pomembna, pa tako malo znana in malo cenjena, čeprav so vanjo vpleteni strokovnjaki kot so Nold Egenter (ki je predaval na nekaj kongresih ALPE ADRIA v Sloveniji, ima pa tudi kak članek v AR), Amos Rapaport, Paul Oliver iz Oxforda (ki tudi dobro pozna Slovenijo s kongresov o vernakularni arhitekturi ALPE ADRIA, pa tudi z obiska podiplomcev oxfordske univerze), pa profesor Christian Lassure kot predsednik CERAV v Parizu. V teh okvirih ocenjuje dr Toš problematiko v članku z naslovom ANTROPOLOGIJA IN VERNAKULARNO KOT IZVORA RAZUMEVANJA ANTROPOGENEGA OKOLJA. Kaže na aktualno strukturo antropologije in še nezadostno razvitost tistega njenega področja, ki se ukvarja z odnosom človeka in (predvsem antropogenega, materialno-prostorskega) okolja. Prikazuje discipline arhitekturne in urbane antropologije, analizira pomen raziskovanja vernakularne arhitekture. Kot uvodni članek je kar prava tema.

Arhitektka in slikarka dr Beatriz Tomšič Čerkez, ki sicer prihaja iz Južne Amerike in je kulturno vpeta tudi v balkanska okolja, vnaša v razmišljanju o prepoznavnosti kar nekaj zanimivih pogledov. Članek nosi naslov ARHITEKTURA MED GRADNJO IN RUŠENJEM IDENTITETE in v njem odpira razpravo o povezavah med identiteto, tradicijo in arhitekturno dediščino in o pomenu specifičnih posegov v prostor, pri razumevanju katerih je vloga omenjenih povezav ključna. Pri razpravi izhaja teoretično iz odnosa narodov, narodnosti in verskih pripadnosti, praktično pa razvija problem na primeru povojne rekonstrukcije v mestu Stolac v Bosni in Hercegovini.

Profesorica arhitekture iz Sarajeva dr Vjekoslava Sanković Simčić opisuje povsem konkretne primere arhitekturnih posegov zadnjih let. Pogumno se postavlja na stališča stroke in ocenjuje rezultate arhitekture v BIH. Članku je dala naslov INTEGRACIJA STARO-NOVO. V njem razpreda, da ima lahko staro z novim široko uporabno vrednost v procesu zaščite in revitalizacije kulturne dediščine. Trdi, da je problem toliko zakompliciran kot je kompleksen sam postopek varovanja dediščine in njene aktivne zaščite. V postopkih izvedbe je nujno upoštevati znanstvene aksiome in načela stroke. Kjer ni mogoče izvesti konservatorsko restavratorskega posega vzpostavitve integritete avtentičnih vrednot na originalni način, z originalnimi pomagali in v enakem materialu, mora nova intervencija odražati sodobne tehnične in tehnološke dosege svojega časa. Še enkrat ponavljam, da je največja vrednota članka pogumno stališče stroke in osebe, ki kritično gleda na problematiko v prostoru.

Profesorica Martina Zbašnik-Senegačnik kot arhitektka z naše šole in profesor Andrej Senegačnik, strojnik na Strojni fakulteti Ljubljanske univerze družno ocenjujeta tako v medijih opevano in modno energetsko gradnjo. Z znanstvenim pristopom, s podatki in s primeri dokazujeta, da je pasivna hiša moderna in ne modna. Cenene objave in reklame v medijih to problematiko tudi namerno vse preveč zamegljujejo. Resno delo je prišlo v pravem času, naslov članka pa je kratek: PREDNOSTI PASIVNE HIŠE. To je trenutno optimalna energijsko varčna zgradba. Zaradi kvalitetnega toplotnega ovoja, ustrezne zrakotesnosti in vgrajenega sistema kontroliranega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka so njene letne potrebe po energiji za ogrevanje največ 15 kWh/(m2a), kar pokriva toplozračno ogrevanje. Pasivna hiša ima številne prednosti pred objekti, v katerih živimo danes in smo jih gradili včeraj.

Profesor iz Avstrije, dr Alexander G. Keul sledi uporabi pasivnih zgradb in v članku VREDNOTENJE OSMIH VEČNADSTROPNIH AVSTRIJSKIH PASIVNIH STANOVANJSKIH ZGRADB PO VSELITVI. Opisuje predvsem anketne rezultate ljudi, ki v takih zgradbah že živijo. Zadovoljstvo se veča s časom: to kaže na dejansko vrednost tega sistema. Pravi, da je v okoliščinah podnebnih sprememb trajnostna stanovanjska gradnja postala ne le strokovni, arhitektski, pač pa predvsem politični program. Ključno vprašanje pri uresničevanju koncepta trajnostne gradnje v primeru pasivnih stanovanjskih hiš je, kako uporabniki takšne hiše sprejemajo. Vrednotenje po vselitvi je raziskovalna tehnika družbenega modela, ki nudi reprezentativna mnenja uporabnikov glede inovacij v stanovanjski gradnji. Z ozirom, da je v sosedni deželi ta gradnja že nekaj časa v teku, so izsledki zanimivi tudi za nas.

Mlada raziskovalka Larisa Brojan je v okviru doktorskega študija na naši šoli našla zanimiv izziv: slamo. V članku EKOLOŠKE IN ENERGIJSKO VARČNE HIŠE IZ SLAMNATIH BAL predstavlja tematiko, ki ni tako zelo nova in kaže na kar nekaj zanimivih iztočnic, ki bi znale ta material s pridom uporabiti tudi v arhitekturi jutri. Gradnja s slamnatimi balami v času, ko je velik poudarek na okolju prijazni gradnji, namreč dobiva nove razsežnosti. Dolgo časa je bila aktualna le v krogu ljudi, ki so želeli graditi in bivati skladno z naravo, vse pogosteje pa je možno zaslediti koncepte moderne gradnje, kjer je v povsem resni gradnji predvidena uporaba slamnatih bal. Primerjava bilanc porabljene energije za proizvodnjo različnih gradiv razkriva, da je poraba energije pri izdelavi slamnatih bal nizka, kar pomeni, da ima gradnja s tem materialom minimalen ogljikov in ekološki odtis. Slama ima namreč prav nasprotne učinke: namesto sproščanja ogljika v atmosfero ogljik dobesedno shranjuje. Po kakem praktičnem prikazu in z računskimi dokazi bo v bodoče članku še bolj zanimivo slediti.

Docentka dr Biljana Arandjelović in arhitektka Ana Momčilović-Petronijević prihajata iz Srbije, kjer odkrivata - sicer žalostne - ostanke vernakularne arhitekture, ki so še vedno živi. V članku ARHITEKTURA VODNIH MLINOV V JUŽNI SRBIJI pišeta o nizu najdenih objektov z izjemno zanimivimi tehničnimi rešitvami. Mlinov z navpično osjo v Evropi namreč skorajda ni. Seveda gre za okoliščine: za razmeroma malo vode z velikim padcem. Sistem pa dopušča izjemno preproste rešitve, saj ni treba prenosov vrtečih se elementov in mnogokrat ne prenosov hitrosti vrtenja. Posebej zanimive so rešitve 'skupnih objektov', ki jih v sistemih urbanizacije sicer poznamo, v vernakularni arhitekturi pa nastopajo le v najbolj ogroženih sredinah (v Alpah na primer). Srednjeveški zgodovinski viri poročajo, da so poleg samostanskih in cerkvenih vodnih mlinov obstajali tudi mlini v lasti vasi ali vaških okrožij. V bližnji preteklosti je bilo ob rekah vzhodne Srbije mogoče najti mnogo primernih lokacij za vodne mline. Proti koncu turške vladavine in med obema vojnama je število prebivalstva po vaseh naraščalo. Zaradi večjih potreb je bila tedaj zgrajena večina vodnih mlinov, ki danes bolj ali manj propadajo.

Zdi se, da je problematika zelo podobna naši: a prav arhitekti in šole za arhitekturo smo poklicani, da v odsotnosti rezultatov za to postavljenih vladnih služb za varovanje kulturne, torej tudi arhitekturne dediščine, postavimo sisteme inventariziranja, dokumentiranja, analiziranja, varovanja, obnove, prenove in oživljanja. Upam, da bomo s skupnimi močmi (svetovne znanstvene in strokovne organizacije kot je ICOMOS, Evropska unija, Slovenija in Srbija) lahko tudi tam kaj postorili. In prav v Sloveniji imamo na tem področju kar nekaj izkupšenj in rezultatov.

Mlada pravnica, takoj po diplomi, Saša Krajnc, se je lotila zanimive problematike, ki se ji arhitekti vse premalo posvečamo: AVTORSKA PRAVICA KOT INSTRUMENT ZAŠČITE ARHITEKTURNIH DEL. Avtorskopravna zaščita arhitekturnih del nedvomno spada med relativno skopo obdelane tematike, še posebej v slovenskem prostoru. Iz redkih virov, ki se te materije večinoma le fragmentarno dotikajo, se težko znajdejo celo pravniki, kaj šele pravne sistematike nevajeni arhitekti. Prav slednji pa so tisti, ki jih dokaj nejasna ureditev avtorskih zaščit arhitekturnih del najbolj prizadene.

Morda se bomo iz članka kaj naučili, tudi arhitekti.

Docent Peter Marolt spet razpleta problematiko daljnega vzhoda. Naslov članka je SINERGIJA MISLI, SLIKARSTVA IN OBLIKOVANJA PROSTORA NA DALJNEM VZHODU. Pravi, da je predmet preučevanja tisti del likovnega sveta v povezavi z oblikovanjem prostora Daljnega vzhoda, kjer gre za poudarjeno prepletanje in prehajanje med posameznimi umetniškimi zvrstmi ali načini izraza, ki imajo vsaj eno skupno točko in ta je, da je tovrstno ustvarjalno delovanje posledica ponotranjenega načina življenja in spoštovanja (moči) narave.

Kolikor je v tem uspel, presodite sami.

Docentka dr Jasna Hrovatin je ob devetdesetletnici profesorja Nika Kralja napisala knjigo o njem. Kot poklon profesorju in njegovi visoki obletnici objavljamo kratko osvetlitev njegovega dela.

V tokratni številki je tudi nekrolog žal prezgodaj umrlega kolega, profesorja Vojteha Ravnikarja, ki ga je pripravil njegov kolega Jurij Kobe.

Profesor Mario Perossa je s kolegom Igorjem Franičem dobil najvišje hrvaško priznanje Viktor Kovačič, za 'najuspešnejše arhitektonsko stvaritev v letu 2o1o'. Vesel bi bil, če bi bilo takih objav še več. Čestitam.

Revija AR Arhitektura raziskave / Architecture Research je od 2o1o dosegljiva tudi digitalno na DLib, kar ji širi bralstvo in predvsem dosegljivost na spletu. Kolegu docentu Domnu Zupančiču pa gre zahvala, da je uspel uvrstiti revijo tudi na Archnet, ki na spletu teče v okviru prestižne ameriške univerze MIT, Massachussets Institute of Technology. Tudi to je dosežek. Vseh nas.