IX, 2008/2

Uvodnik

Arhitektura je veda o urejanju prostora. Urejanje ni le pometanje in vzdrževanje, čeprav tudi to ni nepomembno, je predvsem projektiranje. To pa pomeni zasnovo v prostoru, ki predstavlja krajino, zgradbo in v končni fazi detajl. Dejstvo, ki ga arhitekti neradi slišimo, je, da za slabe rešitve niso vedno krivi izvajalci, pač pa slaba 'arhitektura', projekt. Arhitektura je sestav zahtev, možnosti in zmožnosti. In če projektant ne pozna izvajalca in ne razmer, v katerih bo arhitektura stala, bo rezultat vprašljiv. Seveda pa niti najboljši projekt ne more stati kjerkoli, kadarkoli in v kakršnihkoli razmerah. Zato je tako pomembna faza snovanja, ki uokvirja želje v dejanske okvire. Ti okviri so teoretske in praktične narave, a arhitektovo misel vedno utesnjujejo - teoretsko gledano za dobro vseh. Zato je misel na bodočnost najpomembnejša. Udejanjanje te misli je načrtovanje, planiranje, seveda v zakonskih okvirih. Ampak tudi politika, ki zakone postavlja, mora upoštevati čimveč mnenj in stališč: tudi arhitekta.

Najlaže je reči: naj se zgradi dobra arhitektura! Je kdo proti?

In najteže je ocenjevati prehojeno pot in izvedbe v okviru zadanih okvirov, ki so polne stranpoti, težav in izkrivljanj.

Zato ta številka AR, Arhitektura, raziskave - saj gre za arhitekturo in za raziskave. Predvsem v planiranju, urejanju, v izvedbi, v oceni. Torej: urejanje prostora.

Peter Fister v članku PRIHODNOST ARHITEKTURE KOT KULTURNE DEDIŠČINE? raziskuje in analizira tako pozitivne kot negativne vzorce in jih primerja s sodobnimi metodološkimi in strokovnimi izhodišči, kar pokaže, da je za slovenski prostor nastopil čas, ko zaradi nerazumevanja pravega pomena identitete arhitekturne dediščine Slovenija lahko postane vzorec za njeno načrtno uničenje. Danes se tudi mariskje v svetu vse bolj uveljavlja tudi za kulturno dediščino, še zlasti pa za njen anonimni del, njena finančna vrednost kot edina vrednostna ocena, zato postaja zaščiteni spomenik ali arhitektura kot del kulturne dediščine predvsem dobra finančna naložba za lastnika, vse manj pa splošna vrednota za prihodnost.

Sam sem v članku SKLADEN RAZVOJ MED TEORIJO IN ODNOSI priredil materiale, ki sem jih pripravljal na pobudo Ministrstva za kmetijstvo vse od leta 1989.

Zaradi specifike podeželja in njene kulture bi bilo nujno dvigniti zavest ljudi. Regionalizacijo bi bilo možno kvalitativno spremeniti - iz togih regij v tematske, kjer bi se občine združevale po potrebah, brez prisile. In zadnji predlog je ustanavljanje in intenziviranje instituta mestnega arhitekta, kar je - dvanajst let po formalnem predlogu - pokazalo rezultate v razcvetu (pozitivnem in negativnem) gradenj v Ljubljani in v Mariboru.

Kolegica dr Alenka Fikfak govori v zanimivem članku o teoriji in o praksi podeželja. Naslov je UREJANJE NASELIJ V SLOVENSKEM IZVENMESTNEM OKOLJU. Zanimanje za urejanje izvenmestnega prostora se je hkrati s preoblikovanjem grajenega in vnosom neagrarnih funkcij močno spreminjalo: od posameznih zamisli v obdobju, ko podeželje še ni bilo pod velikim pritiskom pozidave (razen obrobja mest), do konceptov povojne prenove na nivoju posamezne naselbine ali oblikovanje modela poselitve ter kasneje iskanje konceptov urejanja širšega prostora, ki so vključevali mesta in podeželje. V današnjem času pa postaja načrtovanje grajenih struktur vse bolj podrejeno kazalcem kot so faktor zazidave in faktor izrabe – oblikujejo se koncepti, katerim sta glavna misel in motiv: maksimalna izkoriščenost površin.

Mestni arhitekt Maribora, mladi kolega Stojan Skalicky piše o konkretni problematiki mestnega arhitekta. V članku MESTNI ARHITEKT IN ARHITEKTURA MESTA. Med problemi vidi predvsem tekoče probleme, planiranje in posebne akcije. Zaradi projekta 'Maribor, evropska prestolnica kulture 2012' in zimske univerzijade leta 2013, ki sta dva največja nacionalna projekta na področju kulture in športa in zahtevata koordiniran pristop pri umeščanju grajenih struktur v prostor, je odločitev za umestitev mestnega arhitekta toliko bolj logična.

Martina Lipnik z Mestne občine Ljubljana razgrinja problematiko med urbanizmom in arhitekturo v članku PROSTORSKO - URBANISTIČNO NAČRTOVANJE IN ARHITEKTURA, kjer Zakon v prostorski red prenaša več evropskih direktiv, ki posegajo na razna področja okoljskih problemov, varstva narave in naravnih virov ter človekovega bivanja. Vsaka direktiva zase dovolj natančno usmerja urejanje posamezne problematike, ki vpliva na okolje v prostoru in s tem daje bolj ali manj točen načrt, kako urejati problematike na področju urbanističnega načrtovanja.

Med ključne elemente, ki definirajo razvoj mesta, je tudi socialni razvoj. Predvsem mlade družine potrebujejo stanovanja, da lahko mladi zagotovijo čimbolj aktivni delovni potencial gospodarstva. Zato je v zadnjem času vse bolj prisoten Stanovanjski sklad, ki kaže z vodstvom kolegice Jožke Heglerjeve kar nekaj opaznih rešitev tako v organizaciji, izvedbi in predvsem v visoki kvaliteti arhitekture (kar je tudi v evropskem merilu pravi fenomen: odraža se pač stroka vodstva). Naslov članka je STANOVANJA SO OSNOVA BLAGOSTANJA DRUŽBE. Degradacija stroke je vidna v nekaterih tržnih večstanovanjskih objektih, kjer je težnja po prodaji čim več stanovanjske površine ter pri izrastkastih rešitvah individualnih hiš. Zaupanje v pravo bi bilo večje, če bi predpise sprejemali bolj premišljeno ter bi veljali dalj časa. Varčevanje z energijo ter uvajanje obnovljivih virov je izziv bodočnosti, s katerim se Javni stanovanjski sklad MOL ob izvajanju svoje primarne naloge – zagotavljanja neprofitnih najemnih stanovanj že sooča.

Doktorantka graške tehniške univerze Biljana Arandjelović prikazuje praktične probleme in rešitve na primeru Beograda v članku GLAVNI PROBLEMI NOVEGA URBANIZMA BEOGRADA - Nezakonita in na pol zakonita gradnja beograjskega metroja. Modernizacija, pravi, ki vključuje sprejemanje globalnih in individualnih tendenc prometa, je pripeljalo do prekomerne obremenjenosti prometnic. Mesto se je v 21. stoletju srečalo s pogoji, ki jih v zadnjih desetih letih ni bilo mogoče predvideti. Nelegalna izgradnja je pripeljala do profanacije arhitekture. Morda nam bo kolegica kdaj drugič postregla z več primeri reševanja problemov.

Docent Ljubo Lah piše o konkretnih težavah na primeru občine na Krasu. Naslov je zgovoren, čeprav dolg: GROŽNJA SATELITSKIH NASELIJ NA KRASU - Analiza predloga sprememb in dopolnitev prostorskega akta Občine Sežana, v njem pa analizira možne posledice in kontradiktornosti, ki bi jih omogočilo sprejetje dokumenta Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin Dolgoročnega plana občine Sežana.

Mladi kolega Domen Zupančič, ki je pred dvema letoma dosegel izjemen uspeh na ARRS - podoktorski študij - se v poglobljeni analizi ene najmanj okrnjenih vasi blizu Lenarta v Slovenskih goricah poigrava z mislijo na njeno preteklost, na prihodnost, na obstoj, razvoj, pomen v občini. V članku EKONOMIKA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA – vas Šetarova na distanci (teoretsko in praktično) teoretizira, analizira in predlaga, tudi v skicah. Prispevek je nastal ob Arhitekturni delavnici Lenart 2oo8, ki je tekla oktobra in novembra letos. Pravi, da načrtovanje prostora in urbanizem nista le načina urejanja, ki veljata samo v mestih, tudi podeželje oz. ruralna območja potrebujejo smotrno načrtovanje in tehtno usklajevanje različnih potreb in danosti okolja.

Mislim, da je na področju realnega to najpomembnejši članek te številke.

Zanimiva je naveza argentinske Slovenke in Ciprčana, ki je študiral na naši šoli: Beatriz Tomšič Čerkez in Evros Alexandrou.

Naslov je PRIMERJAVA RAZLIČNIH PROSTOROV TRADICIONALNE ARHITEKTURE. Prikazujeta dva primera, na videz nezdružljiva: Hercegovino in Ciper.

V članku se naslanjata na različne kulture, ki so determinirale različne arhitekturne in prostorske podobe krajin, za prilagoditev naravi, klimatskim razmeram, vegetaciji, duhovni, estetski in religiozni komponenti življenja.

Kljub različnim lokacijam, kulturnih značilnosti celo religiozne tradicije, se nekatere značilnosti stanovanjskega prostora pojavljajo na podoben način v obeh primerih.

Kolegica dr Tadeja Zupančič in mlada raziskovalka, geografka Špela Verovšek se v članku KATEGORIZACIJA PROMETNIH KAZALCEV ZA KOMUNIKACIJO S SPLOŠNO JAVNOSTJO ukvarjata predvsem s primerno pripravo podatkovnega gradiva, ki na eni strani omogoči identifikacijo stanja prometa, obelodani njegovo povezanost z drugimi pojavi v prostoru in omogoča tudi vrednotenje stanja v mreži drugih mest.

Docent Tomaž Novljan v članku SVETLOBNO DEGRADIRANI ARHITEKTURNI AMBIENTI trdi, da naredi svetloba ambent vizualno zaznaven, resničen, dinamičen. Kakovosten arhitekturni ambient ima kontekst, ima zgodbo, »rdečo nit«, na katero se na različne načine navezujejo posamezni elementi.

Mlada raziskovalka Larisa Brojan razkriva zanimive povezave med enakimi elementi, arhitekturnimi objekti v različnih materialih in na različnih lokacijah. V članku NOMADSKA ARHITEKTURA – Analiza primerov na območjih z manj ugodnim podnebjem namenja uvodni del besednim definicijam ter splošnemu pregledu nomadstva. Poglavitni del članka se nanaša na dva izbrana primera nomadske arhitekture – na eskimski šotor in črni šotor.

Nabor sodelavcev in služb, ki se z načrtovanjem v prostoru ukvarjajo in izbor člankov na to temo ni ne popoln ne idealen. Kaže na sliko v teoriji in v praksi, včeraj in danes, s pogledi v prihodnost. Nekateri govorimo, nekateri pišemo več in drugi manj. Zaskrbljujoči so tisti, ki manjkajo, pa se s planiranjem, z urejanjem ukvarjajo. Nimajo česa povedat ali tega ne znajo, ne zmorejo? Problematika ni lahka in bi zahtevala več časa, več prostora. Ampak, da se državi žvižga za naš prostor, za kulturo prostora, za našo bodočnost, tega ne morem razumeti. Tega ne smemo razumeti.

Zato se mi zdi ta številka pomemben kamen v problematiki arhitekture, o njeni kvaliteti pa presodite sami.

Želim vam le še prijetno branje,

Urednik

Oktobra 2008