Poziv k predložitvi prispevkov: Razmislek o arhitektonskem elementu

V dobi krožnos­ti, ponovne uporabe, izpopol­nje­van­ja in urbane­ga rudar­jen­ja se je arhitek­turni ele­ment iz arhitek­tonskega pre­o­brazil v bolj intrinz­ično mate­ri­al­ni arte­fakt. Za urbano rudar­jen­je je bistve­na vsepris­ot­nost mate­ri­ala, kar daje kon­cep­tu »kot naj­dene­ga« (As Found), ki sta ga v šest­de­setih letih razvi­la Ali­son in Robert Smith­son (ter za nji­ma Rein­er Ban­ham), globlji ontološ­ki pomen. S trans­for­ma­ci­jo v arhitek­turo, v kateri se obliko­val­s­ka nam­era skri­va pod krinko neob­liko­vane­ga briko­laža, so običa­jni ele­men­ti postali nekaj sub­lim­ne­ga. Kaj torej sploh je bival­išče, če je mate­r­i­al osvobo­jen forme ele­men­ta in sam izraža kul­turno oziro­ma filo­zof­sko namero? Kaj so arhitek­ton­s­ki ele­men­ti, npr. vra­ta, por­ti­ki, pragovi, ste­bri, okna, stene ali stropi, ki opre­delju­je­jo pros­torske fig­ure kot pre­hode, sosled­ja pros­torov, vmesne pro­s­tore, sobe ali hiše, če niso načr­to­vani skozi for­mo, temveč reformi­rani skozi mater­i­jo? V mate­ri­al­nem obratu k objek­tu usmer­jene teori­je oz. teori­je stvari, Otero-Pai­los v pro­jek­tu Ethics of Dust (2009) in Hélène Fri­chot v knji­gi Dirty The­o­ry (2019) osvo­bodi­ta to, kar je že tu (the already there), pri čemer razumeta mate­ri­al­no kul­turo kot človeško, ki se onkraj forme ali obliko­van­ja pre­ple­ta z več-kot-človeškim, s poudark­om na odloženih rušev­inah, nar­avnih mate­ri­al­ih, bak­ter­i­jah in gli­vah. Kaj ima o tem pove­dati arhitek­ton­s­ki ele­ment? Kakš­na je lahko nje­go­va vlo­ga v aktu­al­nos­ti te razprave? V zad­njih letih so iz delov celote, ki niso obliko­vani ali deta­jli­rani na novo, temveč pri­dobljeni z obzirno demon­tažo ali dekon­struk­ci­jo obsto­ječih arhitek­tur, nas­ta­jali novi ses­tavi. Arhitek­tu­ra tako zavest­no vstopa v razmer­je ne le z zgodovi­no svo­je­ga nas­tan­ka kot zgra­jene stvari, temveč tudi z zgodovi­no pri­do­bi­van­ja svo­jih mate­ri­alov, njene­ga okoljskega vpli­va in delovnih pro­cesov. V času dig­i­talne izpopol­njenos­ti, v katerem se zdi ročno delo obrob­ne­ga pom­e­na, se arhitek­turne šole in mlade arhitek­turne prakse vrača­jo k razmis­leku o možnos­tih nizke tehnologi­je, kratk­ih stikov in arhitek­turne­ga deta­jla (Voet, 2026). Za pro­jekt Recy­park v Bruslju so arhitek­ti iz studiev TEN in Babi­ni Gey­sen v sode­lo­van­ju s Tiphaine Abe­nia upora­bili mešano strate­gi­jo ponovne uporabe, v okviru katere si umet­na inteligen­ca na pod­la­gi na lokaci­ji nare­jenih pos­netkov obsto­ječih stavb zamišl­ja nove možnos­ti uporabe nji­hovih porušenih delov ter jih ses­tavl­ja v nove arhitek­tonske ele­mente. Ta pristop, ki rušen­je spre­je­ma kot del načr­to­valskega proce­sa, na novo osmišl­ja plas­ten­je etike in estetike, iska­je for­mo, ki nas­ta­ja iz zapomnljivosti kot podobe, jas­ne­ga prikaza struk­ture in vred­noten­ja ses­tavnih delov v sledeh »kot naj­dene­ga«. Nepopol­ni ele­men­ti obsto­ječih kon­struk­cij, sle­di rabe, ki se kaže­jo kot defor­ma­ci­je ali preživeli deta­jli, se poveliču­je­jo zara­di hap­tičnos­ti, ki jo nosi spomin na nji­ho­vo pretek­lo rabo. Prav tako pomem­b­na je vrnitev k ontologi­ji ele­men­ta kot spoli­je »kot naj­dene­ga« ter novo razumevan­je obr­ti in rabe v poveza­vi z nego, vzdrže­van­jem in popravilom.

Kako lahko ambi­ciozno pristopamo k nalo­gi povečati učinek prej omen­jenih intelek­tu­al­nih per­spek­tiv tam, kjer prepriču­je­mo prepričane? Kako lahko izzove­mo hege­moni­jo sodob­ne gra­diteljske prakse, osre­do­točene na sis­tem­atiko ekonomskega kap­i­tal­iz­ma? Brez arhitek­turne kul­ture ali filo­zofi­je, ki bi kar je arhitek­ton­sko lahko utemelji­la kot intelek­tu­al­no ali vsaj človeško, grad­be­na indus­tri­ja veči­no­ma še ved­no opre­delju­je arhitek­turni ele­ment kot stan­dard­iziran pred­met za pro­da­jo. Kot je v revi­ji Log 64 pojas­nil Salmaan Craig: ​“Ko arhitekt upora­bi bese­do prag, ima običa­jno v mis­lih vmes­ni pros­tor med zno­traj in zunaj. V vsak­dan­ji grad­beni prak­si pa je prag nekaj pre­cej bolj banal­ne­ga. Je izdelek, ki ga v trgovi­ni Home Depot najdeš na odd­elku števil­ka 17: ekstrudi­rani alu­mini­jasti pro­fil v videzu lesa.« (Salmaan Craig, 2025) Ker posta­ja zara­di indus­tri­jskih grad­benih pro­cesov grad­n­ja v tehničnem smis­lu vse zahtevne­jša, je arhitek­turni ele­ment izgu­bil svo­jo sim­bol­no in pros­torsko vlo­go, saj ga je hege­monis­tič­na grad­be­na logi­ka zre­duci­rala na ekonom­sko opti­mizaci­jo. Ob tem vzbu­ja skrb dejst­vo, da zdaj ta večin­s­ka grad­be­na prak­sa nareku­je, kako gov­oriti o krožnos­ti in tra­jnos­ti, to pa neizogib­no vodi v zeleno zava­jan­je. Gener­ične betonske kon­struk­ci­je so prekrite z indus­tri­jski­mi obloga­mi in avtomatski­mi senčili, nepre­dušno zaprte s trakovi in poli­ure­tan­ski­mi kiti, zrak v nji­hovi notran­josti pa reg­uli­ra­jo mehanske kli­matske naprave. Drži, plošče so iz vzhod­no­evropskega križno lep­ljene­ga lesa, izo­laci­ja pa iz ostankov papir­ja, najver­jet­ne­je azi­jskega. Takš­na grad­be­na logi­ka ima malo skup­ne­ga z gener­ičn­i­mi odnosi med delom in celo­to, ki so svoj kon­struk­ci­js­ki in tipološ­ki izraz našli v ver­naku­larnih, klasičnih in mod­ernih tradi­ci­jah, kjer je naj­man­jša – ele­men­tar­na – ses­tavna eno­ta ste­ber, venec ali temeljni kamen. 

V 9. števil­ki revi­je AR razmišl­jamo o obliko­van­ju arhitek­ton­skih ele­men­tov v dobi urbane­ga rudar­jen­ja, ob tem pa prevprašujemo/na novo obrav­nava­mo nje­go­vo zgodovi­no in pri­hod­nost. Kako domis­li­ti in obliko­vati arhitek­tonske ele­mente zno­traj obsto­ječe arhitek­turne kul­ture krožnos­ti? Kakš­na je gov­or­ica nove arhitek­turne kul­ture, če razmišl­jamo onkraj mod­u­larnih kon­te­jn­er­skih pros­torov, nastal­ih iz asem­blažev, vzetih iz kat­a­l­o­gov mate­ri­alov, ali lažne­ga organi­ciz­ma? Kakšen je njen for­mal­ni izraz? Kako sta zas­no­vana arhitek­tu­ra in pros­tor? Kje ima tu mesto mer­i­lo v poveza­vi z izkušn­jo, kra­jem in učinkom? Kater­im novim zgod­bam, v kater­ih ima arhitek­ton­s­ki ele­ment vlo­go zgodbe ali pripove­doval­ca, lahko sled­i­mo? Če gre­mo še dlje, kaj bi se zgodi­lo, če bi arhitek­ton­s­ki ele­ment dobil glas, poln možnos­ti in pripove­di, in kaj, če je ta nesta­bilen, svo­jeglav in red­kobeseden? Kako se odzi­va na pre­mestitev ali super­pozi­ci­jo oz. kako jo povzroča? Katere načr­to­valske metodologi­je more­jo spre­jeti tak arhitek­ton­s­ki element?

Gos­tu­joča ured­ni­ca 9. številke AR/Arhitektura raziskave je Car­o­line Voet.

Car­o­line Voet je arhitek­t­ka in izred­na pro­fe­sor­i­ca na Fakul­teti za arhitek­turo uni­verze KU Leu­ven ter ustanovitelji­ca biro­ja VOET archi­tec­tu­ur + objects. Nje­na prak­sa se osre­do­toča na scenografi­jo, kul­turne insta­lacije in javne interier­je. Voe­to­va razisku­je in pouču­je arhitek­turno načr­to­van­je s poudark­om na »mla­di dedišči­ni« (young her­itage) in kreativni ponovni uporabi.

Članke in poglav­ja je objav­i­la pri ref­er­enčnih revi­jah in založbah, kot so Archi­tec­tur­al His­to­ries, OASE, MIT Press, Rout­ledge in ARQ. Nje­na knji­ga Dom Hans van der Laan. A House for the Mind je leta 2018 pre­jela nagra­do DAM za arhitek­turno knji­go leta. Bila je soupured­ni­ca del, kot sta The Hybrid Prac­ti­tion­er; Build­ing, Teach­ing, Research­ing Archi­tec­ture (LUP, 2022) in pri­ha­ja­joča knji­ga Dia­logues on Trans­for­ma­tions (LUP, 2027). Nedavno je pri založbi Park Books izšla nje­na knji­ga A House to Live With (2025), pri založbi nai010 Pub­lish­ers pa je pravkar izš­lo delo Dom Hans van der Laan in Prac­tice (2026).

www.structuralcontingencies.be

www.carolinevoet.be

Ali­son in Peter Smith­son (1990), »The ​‘As Found’ and the ​‘Found’« v: The Inde­pen­dent Group: Post­war Britain and the Aes­thet­ics of Plen­ty, ur. David Rob­bins (Cam­bridge, MA: The MIT Press, 1990), 201.

Robin Evans (1997), »Fig­ure, Doors and Pas­sages«, v: Trans­la­tions from Draw­ing to Build­ing and Oth­er Essays, ur. Robin Mid­dle­ton, 54–91. Cam­bridge, MA: The MIT Press, 1997.

Hélène Fri­chot (2019) Dirty The­o­ry: Trou­bling Archi­tec­ture, Bam­berg: Spurbuchverlag.

Jorge Otero-Pai­los (2009): The Ethics of Dust, Köln: Wal­ter König.

Salmaan Craig (2025), »Ther­mal Thresh­olds«, v: Log 64, Towards a New­er Bru­tal­ism, Or the Undec­o­rat­ed Shad, Polet­je 2025.

TEN in Babi­ni Gey­sen v sode­lo­van­ju s Tiphaine Abe­nia in Oliv­er­jem Cam­pag­nem (2025), »Nobody Leaves the Par­ty«, v: Acca­tone 9, Decem­ber 2025.

Car­o­line Voet (2026), »Detail/Non-detail. The detail as cul­tur­al medi­a­tor«, v: A+317, JOINTS AND DETA+ILS, Marec 2026.