Uvod­nik

Sodob­ne razprave o izo­braže­van­ju arhitek­tov pogos­to prei­de­jo v debate o vlo­gi prakse zno­traj akademskega dela, in o obli­ki, ki jo prak­sa pre­vzame v razmer­ju do nedoločljivih tehnološk­ih, kul­turnih in družbe­nop­o­li­tičnih zahtev, ki nenehno spod­bi­ja­jo vel­javne pedagoške kon­ven­ci­je. Če Marx­o­vo ugo­tovitev, da je »vse družbeno živl­jen­je po bistvu prak­tično« razši­r­i­mo na akadem­sko sfero, se bodo deležni­ki v arhitek­turnem izo­braže­van­ju spom­nili zbadan­ja in kri­tik ter ide­ološk­ih razha­janj med prak­so in ped­a­gogiko, na kat­era se osre­do­toča­jo številne strokovne revi­je, kon­fer­ence in insti­tu­cionalne razprave.

Čeprav bi morali biti kon­cep­ti in meh­a­niz­mi prakse, vključno z arhitek­turn­im izo­braže­van­jem, pomem­b­ne teme arhitek­turne­ga zgodovinopis­ja, so se v diskurz vključili rel­a­tivno pozno. Med knjiga­mi, ki so v angleško-gov­orečem delu sve­ta razisko­van­je prakse postopo­ma povzdig­nile na raven legit­im­ne­ga znanstvene­ga razisko­van­ja, vel­ja omeni­ti delo Spi­ra Kosto­fa The Arhitekt: Chap­ters in the His­to­ry of the Pro­fes­sion (Arhitekt: poglav­ja iz zgodovine stroke, 1997) in knji­go Dane Cuff Archi­tec­ture: The Sto­ry of Prac­tice (Arhitek­tu­ra: zgod­ba o prak­si, 1991). Kri­ti­ka pro­fe­sion­al­izaci­je kot pre­cej ome­jene­ga razumevan­ja prakse, ki jo je sprožil val teo­retičnih študij v devet­de­setih, je vodi­la v preizpraše­van­je – in celo dekon­struk­ci­jo – ustal­jenih pred­stav o akademskem delu na eni in prak­si na dru­gi strani ter njunem med­se­bo­jnem odno­su. Tu izstopa Mag­a­li Sar­fat­ti Lar­son, ki je pomem­b­no prispe­vala h kri­tični obrav­navi prakse z vidi­ka družbenih in kul­turnih študij, pred­vsem s knjiga­ma The Rise of Pro­fes­sion­al­ism: A Soci­o­log­i­cal Analy­sis (Vzpon pro­fe­sion­al­iz­ma: soci­ološ­ka anal­iza, 1977) in Behind the Post­mod­ern Facade: Archi­tec­tur­al Change in Late Twen­ti­eth-Cen­tu­ry America (Za post­mod­er­no fasa­do: spre­mem­be v arhitek­turi v Ameri­ki konec dva­jsete­ga sto­let­ja, 1993). Leta 1996 je William Saun­ders ure­dil zbirko ese­jev z naslovom Reflec­tions on Archi­tec­tur­al Prac­tices in the Nineties (Razmišl­jan­ja o arhitek­turnih prak­sah v devet­de­setih), ki je v razumevan­je prakse vnes­la še več nemi­ra; esej je prispe­val tudi Rem Kool­haas, ki je prav v inter­na­cional­izaci­ji prakse pre­poz­nal eno naj­dragocene­jših načel stroke v tis­tem času – čeprav je šlo po nje­gov­em mnen­ju pri tem za zgolj opor­tunis­tično vzne­senost, učinek šir­itve glob­al­ne­ga kap­i­tal­iz­ma in neolib­er­al­iz­ma, kakršne dotlej še ni bilo.

Ob kon­cu desetlet­ja so nekatere avtorice temel­je za širitev pol­ja prakse iskale v fem­i­nis­tični teori­ji in obliko­van­ju iden­titete; tu bi ome­nil Francesco Hugh­es in njen ured­niš­ki pro­jekt The Arhitekt: Recon­struct­ing Her Practice (Arhitek­t­ka: rekon­struk­ci­ja njene prakse, 1998). Na začetku nove­ga tisočlet­ja so se avtor­ji, med nji­mi Jonathan Hill, navdi­ho­vali pri kri­tik­ih, kot je Peter Bürg­er, ki je trdil, da je umet­nost kot insti­tu­ci­ja veliko več kot vso­ta njenih ses­tavnih delov. Enako vel­ja tudi za arhitek­turo, ki je veliko več­ja in bolj vključu­joča kot njene ozko opre­del­jene strokovne ustanove. Za Hilla je to pome­ni­lo neposred­no kri­tiko Kral­jeve­ga inšti­tu­ta bri­tan­skih arhitek­tov (RIBA), ki jo je izražal s pro­jek­ti, kot je bil Ille­gal Arhitekt (Neza­koni­ti arhitekt, 2000), v katerem je pod­vom­il v ozko defini­ci­jo stroke kot stranskega proizvo­da nacional­nih trgov, akred­itacij in licenciranja.

Čeprav je ome­jen na zahodne, angleške znanstvene raziskave, ta kratek oris vseeno zariše obrise razvi­ja­joče­ga se odnosa med akadem­sko sfero na eni in prak­so na dru­gi strani ter nakaže, kako bi lahko zgodovinopis­je kot pred­met svo­jih raziskav obrav­nava­lo tudi prak­so. Med drugim ugo­tavl­ja, da so glob­alne krize in izzivi, s kater­i­mi se soočamo v zad­njih letih, še dodat­no pospešili inter­na­cional­izaci­jo dis­ci­pline. Naš čas je še bolj zahteven, ker se z novi­mi oblika­mi družbenih, okoljskih in kul­turnih spre­memb nenehno širi tudi razvi­ja­joči se kon­tekst »družbene­ga živl­jen­ja«. Za soočen­je s tem časom bo potreb­na še podrob­ne­jša anal­iza razmer­ja med akadem­skim delom in prakso.

Čeprav je načr­to­van­je stavb pomem­ben vidik izo­braže­van­ja arhitek­tov, želimo s priču­jočo številko razumevan­je poj­ma prakse arhitek­ture kot celote razšir­i­ti onkraj sta­tičnih študi­jskih nalog ter zakon­oda­jnih in kuriku­larnih dia­gramov, s tem da spre­je­mamo razno­likost in ust­var­jal­ni poten­cial naše­ga sve­ta – še pose­bej sve­ta naših štu­den­tov, ko poskuša­jo določi­ti svo­jo viz­ijo in najti svoj pros­tor zno­traj razno­like arhitek­turne prakse in mno­govrst­nih arhitek­turnih praks. V kon­tek­stu zaostrovan­ja vojn, antro­po­gene pod­neb­ne krize in družbene neenakosti po vsem sve­tu se pre­pros­to moramo vprašati, kaj danes v akadem­s­ki skup­nos­ti pomeni biti prak­tičen. Kaj pomeni – z uporabo jezikov, vred­not in viz­ij, ki nam niso neposred­no lastne – ude­jan­jati tiste nove oblike razisko­van­ja in prakse na področju obliko­van­ja, ki se pora­ja­jo na obrob­ju pre­vladu­jočih pedagošk­ih diskurzov?

AR 2023 pred­stavl­ja nabor prispevkov in pro­jek­tov, ki širše posega­jo v to razpra­vo ter ob tem odpi­ra­jo vprašan­ja, ki so oben­em eksis­ten­cial­na in speku­la­tiv­na, dobesed­na in metaforič­na, lokalna in glob­al­na. Kakš­na je vlo­ga prakse in kakšne oblike zavze­ma v arhitek­turnih šolah? Kako so raznotere oblike znan­ja umeščene v sodob­ne kuriku­lume in katere so te oblike? Kaj nam zgodov­ina pove o spre­mem­bah kuriku­lu­mov, ki so potreb­ne, da lahko arhitekt – in arhitek­tu­ra – najde­ta rel­e­vant­no vlo­go v okolju, ki ga zaz­na­mu­je občut­je anarhične­ga propadanja?

Odgov­ore na ta vprašan­ja išče­jo ese­ji, ki iz različnih geografij in zornih kotov odpi­ra­jo poti v nove diskurze, ter ob tem ugo­tavl­ja­jo, da je danes najbolj prepričlji­va dialek­ti­ka med akadem­skim delom in prak­so mor­da prav plan­e­tarno razmišl­jan­je in glob­al­na sol­i­darnost, ki ga spremlja.

Izmen­jave skozi naplas­tene komen­tar­je in medi­jske inter­ven­ci­je uokvir­ja delo poljskega umet­ni­ka Mirona Tee­ja – nje­go­va umet­nost je tiste vrste, ki svo­je legit­im­nos­ti ne išče v določeni esteti­ki, temveč v tisti obli­ki poez­i­je, ki jo piše resnično živl­jen­je, in združu­je zapise, fotografi­je in deskrip­tivno geometri­jo. Zahod­ne­mu bral­cu se zdi ta obli­ka samore­flek­si­je nekako domača (in vzhod­no­evrop­sko neposred­na), a vseeno dru­gač­na in sveža.

Neizmer­no me veseli, da sem kot član skup­nos­ti AR lahko sode­lo­val pri ust­var­jan­ju priču­joče številke. Svo­je otrošt­vo sem preživ­el v Beogradu v času, ko sta bili Srbi­ja in Sloveni­ja del skup­ne države Jugoslav­i­je, zato sem svo­je ured­niško sode­lo­van­je pri tej števil­ki, ki je ned­vom­no pomem­b­na, doživ­el kot nekakšno ponovno srečan­je s pri­jatelji; kot član ured­niškega odb­o­ra revi­je pa sem z AR dobil plat­for­mo za razmis­lek in krepitev vezi med nami. S skup­n­i­mi prizade­van­ji ured­niškega odb­o­ra, obliko­val­cev in upravl­jal­cev smo ust­var­ili nekaj čudovitega.

Glede na to, da sem začel z Marx­om, se zdi primer­no, da zaključim s Slavo­jem Žižkom. V nedavnem »Pogov­oru o plan­e­tu« z Gio­van­bat­tis­tom Tuso je Žižek razmišl­jal o ide­ji »netra­jnos­t­nos­ti« oziro­ma paradok­sal­nos­ti naše­ga sve­ta in kon­cu nje­gove pri­hod­nos­ti. Ome­nil je dva mod­ela pri­hod­nos­ti: prvi si zamišl­ja pri­hod­nost kot pro­gre­siv­en podaljšek sedan­josti, v katerem se ved­no zno­va pon­avl­ja eno in isto, dru­gi pred­postavl­ja, da bodo nove stvari šele nastale (ali kot bi rek­li Fran­co­zi, avenir). »Vsi velikopotezni načr­ti za različne pri­hod­nos­ti se neizogib­no spre­vrže­jo v svo­je naspro­t­je,« je ugo­tavl­jal Žižek in namesto tega pred­la­gal bolj odprto in ino­v­a­tivno različi­co glob­al­ne­ga, plan­e­tarne­ga futur­iz­ma, ki preizprašu­je norme in stan­darde sedan­josti.[2] Tudi v priču­joči števil­ki AR želimo raziskati odprto dialek­tiko, vpeto na pol poti med akadem­sko sfero in prak­so, ter s pomočjo frag­men­tarne ped­a­gogike sedan­josti ponu­di­ti odgov­or na vprašan­je, kako lahko delu­je­mo v pora­ja­jočem se jutrišn­jem svetu.