Preizpraševanja o pedagogiki

Kako izobraziti pluriverzalnega praktika

Mia Roth-Čerina

Ključne besede: Arhitekturno Izobraževanje, Arhitekturni Kurikulum, Posmrtno Življenje Arhitekture, Univerzalne Veščine, Pluriverzalna Praksa

Članek analizira potrebo po nujni redefiniciji arhitekturnega izobraževanja v kontekstu odziva stroke na družbene premike, podnebno krizo in spremembe na področju arhitekture. Dosedanja prizadevanja za reformo arhitekturnega izobraževanja so se v veliki meri osredotočala na teme, kot so dekolonizacija kurikulumov, preizpraševanje kanonov, ki jih je v veliki meri izoblikovala zahodna misel, ter vnovičen razmislek o vlogi arhitektov, a so se zaradi imperativa novosti, ciljno-usmerjenih rezultatov in globoko zakoreninjenih hierarhij pogosto končala, še preden je prišlo do temeljnih sprememb. Arhitekturno izobraževanje je od nekdaj poudarjalo pomen povezovanja znanja z različnih področij. Transverzalnost discipline je že dolgo prepoznana in opredeljena v smislu trdih veščin, raziskovalni projekt Architecture’s Afterlife (Posmrtno življenje arhitekture) pa se je poglobil v raziskovanje med študijem pridobljenih mehkih veščin oziroma vedénj, kot so vzdržljivost, kritično mišljenje, odločnost in sodelovanje, ter razkril vse večji pomen, ki ga imajo v sodobni praksi. Te veščine so univerzalne in prenosljive ter se prilagajajo spremenljivim družbeno-ekonomskim pogojem in tehnološkemu napredku. Izstopata predvsem dve, ki ju, čeprav sta med študijem priučeni zgolj posredno, prepoznavamo kot najpogosteje uporabljeni v praksi: trdoživost in sodelovanje. Članek se sprašuje o izvoru trdoživosti, ki jo razume kot najuporabnejšo in najbolj nujno lastnost, ki pa je bila pridobljena skozi hierarhično dinamiko arhitekturnega izobraževanja, kjer se študenti učijo krmariti po strukturah moči, ravno s tem pa ohranjajo pri življenju notranje probleme, ki preprečujejo stroki, da bi dejansko prevzela odgovornost. Procese, skozi katere se krepi trdoživost, bi lahko uporabili v liminalnih oz. vmesnih fazah, na katere se navezujejo, ter jih razumeli kot priložnost oblikovati in privzgojiti pomembne etične temelje, opredeliti smisel discipline ter v naslednjih fazah vplivati na potek pedagoškega procesa. Poudarek je tudi na sodelovalnih praksah kot ključnemu vidiku sodobnega arhitekturnega izobraževanja in prihodnjega delovanja. Članek predlaga smeri možnega razvoja arhitekturnega izobraževanja, v katerih bi imelo prednost sodelovanje, meddisciplinarne izmenjave in skupnostno vključevanje, ob tem pa razmišlja o zgodovinskih vzorcih prostorske prakse. Poskusi zoperstavljanja tradicionalnim metodam učenja so bili prisotni skozi vso zgodovino; številne smo opustili, nekatere pa sprejeli v konvencionalno pedagoško prakso. Izziv je v tem, kako ob vsebini in procesih obravnavati tudi prikrito dinamiko struktur moči v izobraževanju. Obnovljeni pozivi k reformi arhitekturnega izobraževanja poudarjajo potrebo po izobraževanju za poklic, ki prepoznava odnosnost in nujnost delovanja tako z razumskimi kot s čustvenimi veščinami, ki jih zahteva medsebojno povezan svet. To je bila tudi ena vodilnih tem 18. beneškega arhitekturnega bienala. Dela, ki so k sodelovanju pritegnila marginalizirane skupnosti ter obravnavala obrobne in avtohtone prostorske prakse, so implicitno govorila o dekolonizaciji kurikulumov ter v ospredje postavila izobraževanje kot nosilca prihodnjih sprememb. Otipljiva prevlada manjših arhitekturnih praks je obenem odražala premik v načinu delovanja na tem področju ter izpostavila pomen izobraževanja, ki bo bodoče arhitekte naučilo krmariti med različnimi vlogami in obvezami. Da bi na novo opredelili arhitekturno izobraževanje za novo opredeljeno prakso, moramo razširiti koncept transverzalnosti ter vanj poleg znanja vključiti tudi vedénja. Brez mehkih veščin, kot sta trdoživost in sodelovanje, ni smiselne arhitekturne prakse. Arhitekturno izobraževanje bi moralo prebojno moč svoje liminalnosti uporabiti za opolnomočenje študentov pri njihovih prizadevanjih, da postanejo nosilci sprememb, ki bodo spodbujali vključevalnost, se zoperstavljali tradicionalnim oblastnim razmerjem ter sprejemali nastajajoče izzive, s katerimi se bo soočala na novo opredeljena in razširjena praksa.

Od »Alles ist Architektur«: k okoljevarstvu, obrat od parametricizma

Nasrin Seraji

Ključne besede: Disciplina, Arhitektura, Dogmatičnost, Čas, Dolgoročnos

N. Seraji v prispevku Od »Alles ist Architektur«: k okoljevarstvu, obrat od parametricizma ugotavlja, da je okoljevarstvo edina pot k novi ekološki paradigmi.

Edini izvor domišljije je stvarnost, abstrakcija se zdi stvar preteklosti – če je tako, kako naj v času po podnebni krizi arhitekturni kurikulumi prekinejo kontinuiteto tradicije, ki jo že več kot petdeset let nadaljujejo in ohranjajo arhitekturne šole po vsem svetu?

Prispevek podaja oris sprememb v kurikulumih in armaturi arhitekturnega izobraževanja ter njegovih odtisov v arhitekturni praksi od leta 1968 do danes; omenja velikane kot so Alvin Boyarsky v AA, John Hejduk v Cooper Union, dvojec Colin Rowe in Oswald Matthias Ungers na univerzi Cornell, Hans Hollein in Woolf Prix na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju in Bernard Huet v Parizu, sam pa nastopam kot predstavnik Akademije lepih umetnosti na Dunaju. V prispevku pokažem, kako so ti posamezniki vplivali na preobrazbo arhitekturnih šol po Beaux-Arts in kako je vsak zase zasnoval nov model, ki še vedno navdihuje številne šole. Kot edini aktivist-arhitekt-pedagog izstopa Giancarlo de Carlo, ki bo služil kot protiutež, merilo, ki omogoča primerjavo in preverjanje pomena zgodovine, sociologije ter politične angažiranosti in aktivizma v arhitekturnem izobraževanju. Aktualnost De Carlovih del in publikacij dodatno potrjuje dejstvo, da je celo družina Pritzker (ustanova in indikator) svojo pozornost usmerila k družbeno-odgovorni in okoljsko občutljivi arhitekturi.

Humor, iskrivost in odločnost:
hočem podrobnosti!

Carolina Dayer

Ključne besede: Detajl, Materialna Kultura, Pomanjkanje, Iznajdljivost, Idiosinkrazija, Humor

V Argentini pravijo, da je za kočljivo situacijo, ki je ni mogoče logično razrešiti, najboljša ad-hoc rešitev atado con alambre oz. »zvezati z žico«. Ta vsakdanja kulturna praksa, ki pride prav arhitektom in ne-arhitektom pri opisovanju vseh vrst situacij, izhaja iz tradicije, da pri delu uporabiš, kar je pri roki, ter se z začasnimi rešitvami pomikaš dalje z vsem, kar ti je na voljo. Reševanje zagat z »žico« pomeni, da bo stvar delala še kakšen dan, boljša rešitev pa bo prišla sama od sebe, ko pride čas za to (čeprav se včasih zgodi, da ta dan kar ne pride). Obenem s svojo začasnostjo pa je vsaka taka rešitev zaznamovana tudi z osebnim dotikom ustvarjalnosti ter izjemnim občutkom ponosa in učinkovitosti. V njihovem kulturnem okolju so zaradi svoje prikupne izvedbe in nekonvencionalnega pragmatizma te inovacije pogosto sprejete s humorjem. Seveda pa tovrstne prakse, ki so posebej razširjene med samograditelji, niso znane samo v Argentini. Primere njihovih domislekov najdemo v urbanih in predmestnih grajenih okoljih po vsem svetu, ki jih bogatijo tako s svojimi rešitvami, kot z značajem in nikjer zabeleženimi primeri praktične modrosti. Tudi formalizirane oblike arhitekturnega oblikovanja so pogosto omejene s praktičnimi in logističnimi zahtevami, ki nas v želji, da bi s čim manj dosegli čim več, usmerjajo k varčnosti. Kot je leta 1984 pojasnila Lina Bo Bardi, »revna arhitektura« ni posledica revščine, temveč nastaja iz sposobnosti, da iz omejenih sredstev, ki so na voljo, iztisnemo, kar je mogoče.

Gradbeni detajli posredujejo dragocene podatke za oceno družbenih, kulturnih in materialnih vidikov grajenih okolij. Štirideset let je minilo, odkar je arhitekt in pedagog Marco Frascari objavil vplivni esej The Tell-The-Tale Detail, v katerem je ugotavljal, da detajli skozi zrcalni dejavnosti tolmačenja in konstruiranja porajajo arhitekturno znanje. Frascari je opredelil detajle kot producente arhitekturnih teorij in praks, sposobne prikazati pomen in zgodbe kulturnega pomena. Prispevek uvodoma obravnava Frascarijev koncept detajla, ki »pripoveduje zgodbo«, in valorizacijo neformalnega grajenega okolja pri Bernardu Rudofskyju. Nadaljuje s preiskovanjem petih ključnih primerov na različnih lokacijah v Južni Ameriki in Evropi, s katerimi razkriva teorije in prakse, ki izhajajo iz gradbenih detajlov v kontekstu globalnih kriz. Obravnava tudi pedagogiko ad-hoc produkcije in neformalne izdelave, ki jo razume kot ključno za posodobitev akademskih konceptov estetike, ki nastajajo s kulturami popravljanja. Z analizo profesionalne in ljubiteljske gradbene dejavnosti prispevek podrobno opisuje in dopolnjuje konvencionalno razumevanje gradbenih detajlov z vizualizacijo formalne in neformalne produkcije znanja, ki se v njih razodeva skozi domiselnost in humor. Esej vključuje izseke intervjujev z arhitekti, ki so dejavni tudi kot pedagogi.

Polje lampijonov:
muzejska instalacija kot platforma za izobraževanje, prakso in kulturno kritiko

Aki Ishida

Ključne besede: Instalacijska umetnost, snovanje in izvedba, azijskoameriška identiteta, kuratorska praksa.

Kaj lahko arhitekturna praksa prispeva k arhitekturnemu izobraževanju? Snovalsko-izvedbeni (design-build) projekti, v katerih študenti v sodelovanju s fakulteto in naročniki iz njihove skupnosti projektirajo in zgradijo stavbo, paviljon ali umetniško instalacijo, so danes sestavni del arhitekturnih kurikulumov.^[1] Ti »projekti iz prakse« pogosto služijo kot orodje, ki je storitveno in pedagoško obenem.^[2] Kako lahko snovalsko-izvedbeni projekt, ob tem da posreduje znanje o podrobnostih konstrukcije in izdelave ter se trudi obvladovati pričakovanja naročnikov in navigirati med kompleksnimi proračunskimi in zakonskimi omejitvami v stroki, izzove pedagoške konvencije ali zastavlja s kulturo povezana vprašanja, ki pridejo na dan med skupnostnim sodelovanjem? Umetniška instalacija Polje lampijonov (Lantern Field, 2013), ki so jo fakulteta Virginia Tech in njeni študentje postavili za Smithsonian Institution, je projekt, ki spodbuja kritičen razmislek o minljivem snovalsko-izvedbenem projektu kot o pedagoškem pristopu in obliki prakse. V muzeju, ki hrani dokaze o sporni zgodovini azijske identitete na Zahodu, je transdisciplinarna skupina študentov v sodelovanju s fakulteto ustvarila umetniško instalacijo, v katero so vpletli dognanja iz arhitekture, glasbe in informatike. Skozi interpretacijo japonske tradicije festivalov lampijonov in tradicionalnih obrti so študentom in javnosti so predstavili japonsko kulturo, a v izrazito ameriškem kontekstu, v prostoru zahodnega pogleda, ter tako zastavili vprašanja o japonsko-ameriški identiteti. Muzej je pri tem služil kot javna platforma, na kateri je projekt povezal arhitekturno prakso, sodelovanje javnosti, izobraževanje in kuratorstvo.

Projekt Polje lampijonov je vodila japonska arhitektka in pedagoginja Aki Ishida; zasnovan je bil v spomladanskem semestru 2013 in postavljen 6. aprila 2023 med festivalom cvetočih češenj na dvorišču galerije Freer, ki je del Narodnega muzeja azijske umetnosti v sklopu Smithsonian Institution v Washingtonu D.C. Instalacija je javnost vključila na dveh ravneh: z izdelovanjem lampijonov ter s prižiganjem luči in zvoka potem, ko so jih namestili. Med enodnevno javno delavnico na galerijskem dvorišču so obiskovalci pod vodstvom snovalske ekipe zgibali papirnate lampijone. Ves dan je tako raslo polje lampijonov, ki so jih nizali na okvir iz bambusa, obešen pod obokan strop lože, obrnjene na dvorišče.

Podnevi se je s površine zgibanega papirja in stropa lesketala naravna svetloba v svojih različnih odtenkih, ponoči pa se je tja ujela svetloba električnih luči. Ko so senzorji pod lampijoni zaznali prisotnosti ljudi, se je barva luči začela spreminjati od bele do temne magente, zaslišal pa se je tudi zvok zvončkov iz bambusa, ki je postajal vse intenzivnejši, dlje kot so se tam zadrževali obiskovalci. Veččutno umetniško delo je bilo preplet znanja in idej, kakršnega je lahko ustvarila samo transdisciplinarna skupina.

Sama instalacija izvira iz tradicionalnih japonskih obredov in obrti, ki jih svobodno interpretira v sodobnem, nejaponskem kontekstu. Polje lampijonov ni postavljeno v lesene templje ali tradicionalne lesene kjotske vrstne hiše, temveč v National Mall, v marmorno palačo z dvoriščem, ki jo je v slogu italijanske renesanse zasnoval ameriški arhitekt Charles Platt. Galerija Freer (1932) hrani artefakte iz zbirke ameriškega industrialca in zbiratelja umetnin Charlesa Langa Freerja, med drugim v sobi pavov (Peacock Room), ki sta jo zasnovala James McNeill Whistler in Thomas Jeckyll, in je vzorčni primer japonizma. Ishida, ki je odraščala na Japonskem, je s Poljem lampijonov uspešno pokazala, kako se zoperstaviti kulturnemu prisvajanju,^[3] ki tako pogosto spremlja azijske kulturne dogodke na Zahodu. Prevzela je vlogo kulturne tolmačke in skupini snovalcev posredovala vednost o manj znanih obredih in predmetih.

S svojim kuratorskim pristopom k interaktivni minljivi umetnini, ustvarjeni z udeležbo javnosti, je bilo Polje lampijonov nedvomno poučna izkušnja. Projekt je bil prvotno namenjen muzejskemu izobraževalnemu oddelku, nato pa so ga revidirali in podprli umetnostni kuratorji za področje Azije. Preizprašuje vlogo kuratorske prakse pri angažiranju skupine profesorjev in študentov za kolektivno učno izkušnjo.

S prenosom prakse v izobraževanje učitelji arhitekture ustvarjajo platforme za zastavljanje nedoločenih tehničnih, kulturnih in družbeno političnih vprašanj o najrazličnejših tematikah: združevanju tradicije in digitalnih tehnologij; konceptu minljivosti v budistični in šintoistični misli; azijskoameriški identiteti izven Azije; problematiki japonizma in zahodnega pogleda, ki je izoblikoval umetnost in usmerjal zbirateljstvo.^[4] Snovalsko-izvedbeni projekt lahko odpre pedagoška vprašanja, ki se zoperstavljajo konvencijam in kulturnim predsodkom ter pripravljajo arhitekte, opremljene s tehničnimi in praktičnimi veščinami, pridobljeni s projektom v živo, na kritično razmišljanje o družbenopolitičnih kontekstih, v katerih ustvarjajo arhitekti danes in v prihodnosti.

1. 1

   Hayes, Richard W. The Yale Build­ing Project: The First 40 Years. New Haven, Conn.: Yale School of Archi­tec­ture, 2007.

2. 2

   Har­riss, Har­ri­et, and Lyn­nette Wid­der. Archi­tec­ture Live Projects: Ped­a­gogy Into Prac­tice. First edi­tion. Oxon: Rout­ledge, 2014.

3. 3

   Murai, Noriko, and Alan Chong. Invent­ing Asia: Amer­i­can Per­spec­tives Around 1900. Boston: Isabel­la Stew­art Gard­ner Muse­um, 2014.

4. 4

   Ono, Ayako. Japon­isme in Britain: Whistler, Men­pes, hen­ry, Hor­nel and nine­teenth-cen­tu­ry Japan. Andover: Rout­ledge, 2003.

Kje si, arhitektura?
Nova epizoda nikoli končane — a plodovite — ljubezenske zgodbe med arhitekturo in kontekstom

Franco Pisani

Ključne besede: Kontekst, lokacija, fizična prezenca, pregled, grajeno okolje.

Je arhitektura še živa?

Da, arhitektura je živa in biva v kontekstu! Da bi znova našli utripajoče srce arhitekture, moramo razumeti kontekstualno okolje, v katerem biva.

Arhitektura in kontekst sta se od nekdaj spuščala v intimna razmerja z zapletenimi zgodbami, v katerih se neločljivo stapljajo kulturne, politične, ekonomske in tehnične zahteve.

Kontekst je nedokončano zborovsko besedilo, iz katerega arhitektura črpa svoj pomen in energijo, v zameno pa napaja kontektstualno sporočilnost s svojimi »epizodami«. Kontekst je kot oblak z natančno obliko, ki se v določenem trenutku razvije iz njej predhodne, zato mu je usojeno v bližnji prihodnosti zbledeti in se transformirati, kar vodi v nenehno evolucijo.

Razumevanje dialektičnega odnosa med strukturo konteksta in formalno strukturo arhitekture je pereče vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti, če želimo arhitekturi vrniti življenje in njeno plodovitost.

Arhitektura, ki ji je v zavetju konteksta uspelo rešiti svojo transdisciplinarno vlogo, vljudno vrača uslugo in postavlja kontekst v središče svojih interesov. Arhitekturno oblikovanje uporablja grajeno okolje kot zlato jamo podatkov, ki služijo kot podlaga za prihodnje projekte, tako s konceptualnega kot fizičnega vidika.

Okolje, tako grajeno kot naravno, je seveda najbolj fizična komponenta konteksta.

Danes grajeno okolje bolj kot kdaj koli prej zahteva arhitekturo, ki je bila zasnovana z razumevanjem in večplastno. Za arhitekte kot strokovnjake je pomembno, da znajo zavestno brati, interpretirati in popraviti. Arhitekte potrebujemo, ker imajo priučeno sposobnost zamišljanja, s katero združujejo – prepletajo – teorijo in prakso. Z drugimi besedami – potrebujemo jih, da spodbujajo koncepte in ideje, ki lahko razvoj grajenega okolja usmerijo k ustvarjanju dostopnega in prijetnega prostora, kjer se lahko odvija življenje.

Grajeno okolje je in bo cilj arhitekture, bodisi ko govorimo o naravni podobi podeželskega okolja, ki ga je brutalno načelo intenzivno izkoriščanje, ali o urbanem okolju, ki ga je travmatiziralo stoletje ekonomskih špekulacij.

Arhitekti lahko vedno znova preoblikujemo svojo sposobnost branja grajenega okolja kot priložnosti, ki nam omogoča, da dodamo novo kitico k pripovednemu zapletu. Pod temi pogoji postanejo branje, razumevanje in interpretiranje grajenega okolja kritična oblikovalska orodja.

Za branje grajenega okolja so nam na voljo raznovrstna orodja, od analognih in tradicionalnih do najnaprednejših in digitalno natančnih, in prav vsa so potrebna za pravilno razumevanje projekta. A tudi to ni dovolj. Temeljno orodje za branje grajenega okolja je fizična – haptična – izkušnja.

Učiti nekoga brati kontekstualno sporočilnost pomeni uveljavljati pomen kontekstualne izkušnje ter ga naučiti postati uporabnik arhitekture in biti sposoben posredovati arhitekturno govorico. V tem pogledu je fikcija verjetno najbolj izrazito sredstvo infiltracije kulture množičnih medijev in prevlade minljive podobe. Arhitekturno oblikovanje je samo po sebi oblika fikcije. Prvi pomemben korak k novi ozaveščenosti je naučiti študente spoštovati grajeno okolje ter govoriti o arhitekturi z njenim besednjakom in risbami.

Prispevek obravnava posebne metode in strategije v obliki nekonvencionalnih projektov in vaj v seminarju, ki se osredotočajo na ključni pomen konteksta, s tem pa javnosti posredujejo sporočilo o tem, kaj lahko zanje naredijo arhitekti.

FRANCOPiSANiARCHiTETTO – Via del Casone 3r, 50124 FIRENZE, franco@francopisani

Preobražajoče se telo kot prostorski instrument

Ephraim Joris

Ključne besede: Freedom, transforming body, transmedial knowledge.

V svetu, v katerem kritično preizpraševanje preteklih linearnosti, vgrajenih v prevladujoče hierarhične oblastne strukture, nima drugega učinka, kot da razkriva svet, ki je v temelju majav, je treba prepoznati različne obraze in večpomenskost gradnje znanja. Prispevek podaja komentar seminarskega okolja, ki goji odprt pristop k učenju in razmišljanju ter študentom arhitekture, učiteljem in praktikom omogoča sodelovanje v skupnem procesu soustvarjanja znanja. Takšno soustvarjanje posega skozi različne discipline, od filma, gledališča in kiparstva do arhitekture, kajti nič ne obstaja samo zase. Za študente je ta pristop pomemben pri kritičnem razmišljanju o njihovem družbeno-kulturnem kontekstu, saj jim omogoča dejavno avtoetnografsko raziskovanje. Ob tem je potrebno poudariti vlogo transmedijske gradnje znanja, ki kot del osebne učne izkušnje vključuje različne načine reprezentacije in več vrst medijev.

Prispevek obravnava različne trenutke pedagoškega dela v seminarju, ko je tako telesu kot prostoru dovoljeno, da se skupaj spreminjata ter tako omogočita izkušnjo ustvarjanja prostora (kot v arhitekturi) skozi nenehno transformacijo in adaptacijo. S tem prepoznavamo hibridnost in kompleksnost gradnje znanja. Telesa v stiku s prostorom ukinjajo obstoječe binarnosti in ustvarjajo zanimivo neotipljive nove povezave. S tem ohranjajo nenehno vzajemno delovanje med jazom kot agensom in zunanjim svetom (z več agensi) kot kontekstom. Ta didaktična vzajemnost je zastavljena kot podpora študentom pri analizi prostora in kritičnem presojanju njihovih predsodkov, s čimer jim omogoča nova spoznanja o različnih pogledih in izkušnjah, ki oblikujejo naš svet.

Cilj je kulturo poučevanja v studiu usmeriti k razumevanju, da je telo agens produkcije prostora, ter s tem negirati idejo, da so takšna telesa zgolj pasivni sprejemniki prostorskih izkušenj. Telesa in prostor so namreč združena v dinamičnem in recipročnem odnosu vzajemnega in nenehnega spreminjanja. Če je tako, se takšna telesa učijo v prav tako dinamični in recipročni ekologiji, kjer lahko abstraktni kognitivni procesi vzniknejo iz trenutkov telesne izkušnje in obratno, iz različnih kognitivnih izbruhov se rojevajo mnogovrstne čutne izkušnje. Projekti, ki nastajajo v takšni seminarski kulturi so nestatični, zvedavi, kljubujejo stereotipom in krepijo marginalizirane glasove, da ustvarjajo prostore, ki odzvanjajo.

V nadaljevanju je podan komentar o več seminarskih projektih, ki ponazarjajo doslej povedano. Ti služijo kot splošen uvod v članek, ki bo projekte osvetlil tudi skozi oči študentov. Delo je potekalo v okviru magistrskega študija raziskovanja in oblikovanja arhitekture interierjev (Interior Architecture: research and design) na akademiji Willem de Kooning v Rotterdamu.

Pazite na vrzel

Robert M. MacLeod, Nancy M. Sanders

Ključne besede: Pedagogika, praksa, kurikulum, projektiranje, seminar, skupnost, inkluzivnost.

Kulturni antropologi opisujejo liminalnost kot osvobajajoč, a dezorientirajoč prag, prek katerega sodelujoči v ritualu prehoda vstopajo v začasen prostor formativne dvoumnosti. Čuti, ki jih je izostrila razpoka v rutini statusa quo, izsilijo obdobje ustvarjalne osveščenosti in lucidnosti. Že prepoznane hierarhije in povezave ne veljajo več; izoblikuje se proti-struktura, znana kot communitas. Italijanski filozof Roberto Esposito ločuje med tem, kar razume kot običajne napačne predstave o »skupnosti« kot homogeni skupini ljudi, ki branijo skupen teritorij in zgodovino, in nestrukturirano, bolj amorfno »communitas«, ter pojasnjuje, da smo prvo doslej povsem napačno opredeljevali: »Skupnost ni lastnina, tako kot ni teritorij, ki ga je treba ločevati in braniti … temveč je praznina, dolg, dar, ki ga bomo podarili in ki nas obenem opozarja na našo konstitutivno drugost v razmerju do nas samih.« Ta praznina se po Espositu kaže kot občutek dolžnosti, obveza ali »dar milosti«.

Takšno je stanje zaznane praznine oziroma »vrzeli« v naši disciplini.

Tako kot udeleženci v iniciacijskem obredu tudi študenti arhitekture stojijo na pragu med pravkar minulo preteklostjo in skorajšnjo prihodnostjo, na katerem se porajajo novi, disruptivni obredi ter se redefinira posameznikova identiteta in občutek za skupnost. Običajno razumemo pogosto prepoznano in obravnavano »vrzel« med akademsko in arhitekturno prakso kot problem, predpostavko, da potrebujemo povsem enostaven in gladek prehod k dokončni in vnaprej določeni opredelitvi stroke. Vendar pa lahko vrzel sugerira nekaj zlomljenega ali zevajočega. Prvo kot razpoko, ki jo je treba zakrpati, drugo kot priložnost.

Pomisleki obeh sfer, akademske in strokovne, izvirajo iz generacijskega, tehnološkega in kulturnega razvoja poučevanja, raziskovanja in prakse. Novejša prizadevanja za profesionalizacijo arhitekturnega izobraževanja so razvidna iz NCARB-ove integrirane poti do arhitekturne licence, ki arhitekturno izobraževanje združuje s sočasnim opravljanjem delovne prakse in strokovnim izpitom. Naša predpostavka je, da premoščanje vrzeli ne izhaja toliko iz »naučiti jih, kako izdelati delovne skice« kot iz realnosti nastajajoče projektne naloge ter iz brezmejnih možnosti, ki jih ponuja plastična, prožna kurikularna logika, ki stiska liminalno v fluidno stanje izobraževanja in prakse.

Diplomanti, ki so bili še včeraj študentje, so postali polnoletni, pričakala pa jih je doslej nevidena globalna eksistencialna ogroženost, ki jo spremlja novo mešanje kart v kontekstu družbenega reda. Njihovi interesi in zahteve bodo oblikovale stroko na poti v prihodnost. Ko bo arhitekturna disciplina manj moška, manj bela in manj monolitna, se bodo izpele tudi obstoječe hierarhije in domneve. Zahtevamo svet večje inkluzivnosti in razširjene communitas ter se poglabljamo v arhitekturno izobraževanje kot ključni obred prehoda, ob čemer pozdravljamo njegovo vlogo pri vzgajanju skepticizma in nebrzdanega preizpraševanja statusa quo.

1. 1

   Espos­i­to, Rober­to. Com­mu­ni­tas: The Ori­gin and Des­tiny of Com­mu­ni­ty. Stan­ford University

2. 2

   Turn­er, Vic­tor. ​"Lim­i­nal to Lim­i­noid, in Play, Flow, and Rit­u­al: An Essay in Com­par­a­tive Sym­bol­o­gy". Rice Insti­tute Pam­phlet — Rice Uni­ver­si­ty Stud­ies, July 1974.
   

3. 3

   "lim­i­nal", Oxford Eng­lish Dic­tio­nary. Ed. J. A. Simp­son and E. S. C. Wein­er. 2^nd ed. Oxford: Claren­don Press, 1989. OED Online Oxford 23, 2007.

Arhitekturno izobraževanje in prikriti kurikulumi dela

César A. Lopez

Ključne besede: Klasizem, kurikulum, pedagogika, praksa, novi predmeti.

Leta 1980 je Jean Anyon, raziskovalka na področju izobraževanja in politike, predstavila teorijo, na kateri utemeljujem pričujoči prispevek. Predstavila jo je v eseju Družbeni razred in prikriti kurikulum dela (Social Class and the Hidden Curriculum of Work), v katerem je na presečišču izobraževanja in klasizma ugotavljala, da javne šole in kompleksne industrijske družbe ponujajo različne vrste izobraževalnih izkušenj za različne družbene razrede, kar ima neposreden učinek na vrsto in strukturo »dela«, ki ga opravljajo študentje v okviru šole in izven nje.¹ Anyon je prepoznane kurikulume kategorizirala kot namenjene za delavski razred, srednji razred, premožni strokovni razred in vodstveno elito. Iz teh opisov izhaja trditev, da arhitekturno izobraževanje vse preveč temelji na proizvodnji diplomantov, ki so pripravljeni na delo v industriji, ob tem pa zanemarja nalogo opremiti jih z naborom veščin, ki bi jim omogočile raziskati prepletenost naše discipline s političnimi in ekonomskimi strukturami.

Prispevek uvodoma razkriva omenjene kurikularne modele ter nadaljuje s primerjavo med arhitekturnim izobraževanje in delavskim razredom, ki je po naravi vezan na »praktične« modele izobraževanja, kjer je v prvi vrsti pomembno študentom vcepiti red, pokornost in ubogljivost ter jih tako pripraviti za rutinsko in mehansko delo, kakršnega opravlja »panožni« ali »terenski« delavec, ki ni seznanjen s širšim procesom. Na podlagi teh spoznanj ugotavlja, da šole, ki arhitekturno izobraževanje razumejo kot »poklicno izobraževanje«, razvijajo študente na podlagi njihovega družbenega ali ekonomskega statusa ter jih tako usposabljajo za družbeno neenakost, ki jih morda čaka v njihovem poklicu. V teh seminarjih se metodologija začne z orisom in raziskovanjem človeških in okoljskih subjektov, ki jih izoblikuje stavba, katero bodo študentje šele zasnovali kot vir novih tipoloških imaginacij. Prispevek kritično obravnava seminar oz. studio kot model izobraževanja bodočih arhitektov, saj ta omogoča filtriranje in privilegiranje študentov, ki so bili rojeni z določenimi sposobnostmi ali pravim »rodovnikom« za svojo poklicno pot.² Obravnavane teorije in študije primerov pa opozarjajo na nasproten model, ki v ospredje postavlja seminar kot osvobajajočo izkušnjo, spodbuja učenje novih znanj in veščin ter za odkrivanje novih načinov prakse uporablja nove družbene, politične in kulturne perspektive.³

Obravnavane študije primerov so bile del programa na eni najbolj dostopnih ustanov v ZDA, na območju z nizko stopnjo izobrazbe in visoko stopnjo revščine in nezaposlenosti. Večina študentov, ki je sodelovala v študiji, so bili študentje prve generacije iz statusno mešanih družin v skupnostih, ki močno potrebujejo delovanje pravično grajenega okolja. Imajo izkušnjo marginalizacije, ki jo je Anyon opisala kot kurikulum »delavskega razreda«, program pa jih vodi skozi nov prostorski format, strukturo in vsebino, ki postopoma demontirajo prikrite kurikulume, ki so jim bili dotlej izpostavljeni tekom izobraževanja. Začnemo z analizo predmetov, kjer opredelimo arhitekte kot »družbeno angažirane« posameznike, ki svojo pozornost namesto v »svojo rešitev« ali sledenje kapricam formalnih trendov usmerjajo na problematiko, ki sega okraj forme in estetike. Projektiranje vrhunskih stvaritev je sicer bistveni rezultat dela vsakega studia, ni pa edino merilo uspešnosti, saj sta etično razmišljanje in empatija prav tako pomembna kot koherentni argumenti in tehnična ustreznost. Z združevanjem kurikuluma delavskega razreda in intelektualne strogosti lahko torej tradicionalno polje pouka razširimo z vključevanjem širše družbene, okoljske in politične problematike ter tako spodbudimo uveljavljanje teh vrednot v prihodnji praksi.

1. 1

   Jean Any­on, »Social Class and the Hid­den Cur­ricu­lum of Work«, The Jour­nal of Edu­ca­tion 162, št. 1 (1980): 67–92. http://www.jstor.org/stable/42741976.

2. 2

   Gar­ry Stevens, »Strug­gle in the Stu­dio: A Bour­di­vin Look at Archi­tec­tur­al Ped­a­gogy«, Jour­nal of Archi­tec­tur­al Edu­ca­tion 49:2 (1995): 105–22. https://doi.org/10.2307/1425401.

3. 3

   Car­ol S. Dweck, Mind­set: The New Psy­chol­o­gy of Suc­cess (New York City: Ran­dom House, 2006).

Wrightov vpliv na arhitekturne šole:
spregledana dediščina organske arhitekture v ameriškem arhitekturnem izobraževanju

Robert McCarter

Ključne besede: Regionalizem, Pedagogika, Organski, Prostor, Struktura

Esej obravnava vpliv arhitekta Franka Lloyda Wrighta na arhitekturno izobraževanje v ZDA, ki je bil v veliki meri spregledan, podcenjen ali izbrisan iz današnjih interpretacij zgodovine. Deloma gre to pripisati Wrightovemu odnosu do formalne univerzitetne arhitekturne izobrazbe, ki je nihal od brezbrižnosti do odkrite sovražnosti. V kontekstu Wrightovega vpliva na ameriške arhitekturne šole esej ugotavlja, da je bil ta najizrazitejši na univerzah na ameriškem jugu, ki so jih vodili Wrightovi občudovalci, vključno z univerzo v Arkansasu (E. Fay Jones) in Oklahomi (Bruce Goff), predvsem pa teksaško univerzo v Austinu, kjer je Harwell Hamilton Harris za kratek čas vodil arhitekturni oddelek, na katerem so med drugimi poučevali Colin Rowe, Robert Slutzsky, John Hejduk, Werner Seligmann in Bernard Hoesli. Hoesli je Wrightova dela spremljal tudi kasneje, ko jih je obravnaval v času svojega dolgoletnega poučevanja arhitekture na züriški politehniki (ETH). Esej kot študijo primera izpostavlja Šolo za oblikovanje na državni univerzi v Severni Karolini pod vodstvom Henryja Kamphoefnerja (1948–1973), kjer so v pedagoško prakso med drugim vpeljali načelo učenja skozi praktično delo, kot ga je izoblikoval John Dewey (»learning by making«); načelo arhitekture, ki je skladna s svojim okoljem, kot ga je razvil Lewis Mumford, eden od profesorjev na univerzi; ter več Wrightovih načel, vključno s konceptom, da njegove stavbe nastajajo iz zasnove konstrukcije — kar je razlog, da so k sodelovanju pritegnili tudi gradbene inženirje (Felixa Candelo, Horacia Caminosa in Eduarda Torroja) in predavatelje, katerih dela lahko najbolje opišemo kot konstrukcijsko navdihnjena (Matthewa Nowickega in Eduarda Catalana). Kamphoefner je postavil tudi enega prvih programov gostujočih kritikov v ZDA, v okviru katerega so na šoli kot predavatelje ali nosilce kratkih tečajev gostili vodilne arhitekte tistega časa, med njimi Buckminsterja Fullerja, Louisa I. Kahna, Le Corbusierja in Franka Lloyda Wrighta. Wright je največjo publiko v življenju nagovoril prav v predavanju, ki ga je imel na šoli za oblikovanje v Raleighu maja 1950. Po njegovi smrti leta 1959 se je njegov vpliv ohranjal s predavatelji, kot je bil arhitekt Harwell Hamilton Harris, nekdanji dekan teksaške univerze v Austinu, ki je ostal na šoli in deloval v Raleighu do konca življenja. V nasprotju z večino ameriških arhitekturnih šol je pedagoški pristop na šoli poudarjal sokratsko pedagogiko v okviru studia, ki je v poučevanje med drugim vključevala individualne interpretacije skupnih kompozicijskih načel; učenje skozi praktično delo, kjer evaluacija in evolucija koncepta temeljita na njegovem utelešenju v izdelku; poudarek na razmisleku in izdelavi, pri čemer teorija izhaja iz prakse in ne obratno; upoštevanje različnih virov navdiha, vključno z naravnimi geometrijami, analizo konstrukcije in arhitekturno zgodovino; podporo študentom pri oblikovanju njihovih intuitivnih interpretacij programa; vrednotenje eksperimentalnih vidikov zasnov ter njihove ustreznosti; vrhunec teh prizadevanj pa so bile lokalno-specifične, regionalno, materialno, družbeno, kulturno in ekološko ustrezne in trajnostne rešitve, ki so bile mišljene kot sestavni del in prispevek k širši zgodovini discipline. V eseju trdim, da se lahko pri iskanju ustrezne oblike sodobnega arhitekturnega izobraževanja naslonimo prav na model, ki so ga v raziskovanem obdobju razvili v šoli za oblikovanje v Raleighu.